Zmagovalec podražitve kruha
| 15.01.2011, 07:11
Pa se je zgodilo, kar je bilo že dolgo pričakovano. Priča smo podražitvi kruha in krušnih izdelkov, priča smo občutljivi temi, ki bo spet zarezala prav v vsakega od nas.
Nobena skrivnost ni, da so se cene žit, še posebej pšenice, že vso jesen dvigovale. Poseben pospešek so dobile potem, ko je Rusija zaradi težav s požari prepovedala izvoz žita in kasneje na pragu jeseni, ko je Putin napovedal, da bo prepoved ostala v veljavi vse do konca letošnje žetve.
Manjša pridelava v Kanadi in Kazahstanu, napoved Kitajske, da bo lastno pridelavo namenila le svojemu trgu in pa vremenska dogajanja pred žetvijo v Avstraliji, eni največjih izvoznic žita, so dodatno prispevala k strmi rasti cen, zdajšnje poplave pa tudi napovedujejo veliko škodo na tem področju in posledično tudi nove cenovne skoke.
Trg z žiti je globalni trg, na katerem pa zaradi vremenskih neprilik in političnih igric vlada dokajšnja nepredvidljivost. V teh dneh, ko trgovci javnost zasipajo s podatki o tem, da se z nekaterimi peki še pogajajo o njihovi zahtevi po zvišanju cen kruha in ko peki svojo odločitev javnosti pojasnjujejo v glavnem z dejstvi gibanja svetovnih cen žita in energentov, o drugem pa več ali manj molčijo, pa se je modro ustaviti ob vsaj še dveh zelo jasnih domačih dejstvih.
Najprej naj spomnim na dogajanja tik pred lansko žetvijo, ko nikakor ni moglo priti do dogovora o pošteni odkupni ceni za slovensko pšenico. Kmetje so bili prepuščeni na milost in nemilost odkupovalcev, ki so za tono krušne pšenice takrat ponujali od 110 do 135 evrov. Ceno slovenski pšenici je zbijala nenavadno nizka cena na madžarski borzi, Madžari so namreč hiteli prazniti svoje polne silose in narediti prostor za novo žetev. V marcu in aprilu so se s to poceni pšenico torej polnili tudi slovenski silosi, in njihova polnost je bila eden glavnih atributov v rokah odkupovalcev, ki kmetom niso hoteli popuščati.
Veliko dobre slovenske pšenice je takrat po bistveno boljših cenah odšlo v Italijo, in v tujino bi jo lahko prodali še več, če bi znali kmetje in zadruge stopiti skupaj ter enotno nastopati do velikih kupcev.
Drugo dejstvo, mimo katerega v tem trenutku nikakor ne moremo, pa je delež, ki si ga v prodajni ceni kruha odrežejo trgovci. Prav nobeden med peki si ne drzne javno povedati, po kakšni ceni kruh proda trgovcem. Jasno pa je dvoje. Cena pšenice v ceni kruha iz leta v leto predstavlja manjši delež, ob nespremenjenih maržah pa bodo po podražitvi, svoj delež v cekinih trgovci le še povečali in (spet) postali zmagovalci.
Cena pšenice izboljševalke se v teh dneh na madžarskem že giblje okrog 280 EUR za tono, stanje na ostalih borzah je podobno. Res je, da strokovnjaki zatrjujejo, da so svetovne rezerve rumenega zlata tolikšne, da bi morale blažiti nihanja, kljub vremenskim ujmam, ki smo jim bili priče.
Postavlja pa se vprašanje, kaj storiti, da bi se doma rešili takih zadreg, kot smo jim priče.
Prvi spodbuden korak je decembrski podpis dogovora za boljše sodelovanje znotraj slovenske žitne verige, ki naj bi kmetom prinesel boljšo odkupno ceno, mlinarjem in pekom pa več domačega kakovostnega pšeničnega zrnja. Upam, da bo sporazum tudi v praksi zaživel.
Drugi nujno potreben korak pa je ureditev razmerij v verigi od vil do vilic, ki jo prav za prvo letošnje trimesečje napoveduje kmetijski minister. Pogajanja med vsemi igralci že potekajo, ne gre brez zapletov, obetavna pa je tudi odločenost kmetijskega ministrstva, da bo, če do dogovora ne bo prišlo, stanje v verigi uredilo s posebnim zakonom. Od ureditve tega stanja pa je odvisno tudi preživetje celotnega slovenskega kmetijstva.
