Kje si pravičnost?

| 11.01.2011, 14:15

Ena temeljnih nalog, ki si jo je novi kmetijski minister zadal za začetek letošnjega leta, je ureditev stanja v tako imenovani verigi „Od vil do vilic“. Reševanje nepravičnosti na prehranski poti od njive pri kmetu, do mize pri potrošniku, ni naloga, ki bi bila problematična samo v slovenskem prostoru, ampak se z različnimi odtenki te iste zgodbe srečujejo pravzaprav povsod po Evropi.

Na Evropski ravni se s tem problemom ukvarjajo tako parlament, kot tudi Svet EU in pa posebna skupina pri Evropski komisiji. Rešitev zaenkrat še niso izumili, so pa dodatno osnovali še poseben forum pristojnih glav, ki bodo poskušale najti skupno Evropsko rešitev. Je pa jasno, da bo do takrat preteklo še veliko vode, nekateri najbolj optimistični namreč napovedujejo, da naj bi se do te dokopali v dveh letih.

Problem je torej evropski. Posebnost slovenskega prostora pa je v tem, da je razlika med ceno, ki jo za določen pridelek dobi kmet in ceno, ki jo za isti pridelek plača potrošnik izrazito velika. Po oceni nekaterih agrarnih ekonomistov celo ena največjih znotraj Unije.

Tej nepravičnosti botruje izjemna koncentracija v trgovski verigi in velika nepovezanost med pridelovalci ter mnogokrat vsaj vprašljivo, predvsem pa izjemno škodljivo tekmovanje med predelovalci oziroma živilci. Slednji so v odnosu do trgovcev v podrejenem položaju, najbolj enostavno in najlažje pa je posledice te nezdrave podrejenosti prenašati v smeri še veliko manj organiziranega in nepovezanega pridelovalca.

Minister Židan zatrjuje, da je najpomembnejša vloga države na tem področju ta, da zahteva vzpostavitev pravičnosti, kar pa do sedaj še ni storila. Država je po njegovem prepričanju dolžna tudi zaščititi najšibkejšega v tej verigi, torej kmeta. Zato napoveduje najprej oblikovanje, potem pa tudi aktivno zavezanost vseh v prehranski verigi, t.i. Kodeksu pravičnosti. To naj bi bil tudi najbolj demokratičen pristop k rešitvi težav, če pa se ne bo obnesel, bo potrebno pravičnost zahtevati s posebnim zakonom. Slednji rešitvi so vsaj deklarativno bolj naklonjene kmečke stanovske organizacije, ki so tudi prepričane, da bo prav razplet te zgodbe odločilno vplival na stanje v slovenskem kmetijstvu, oziroma, kot se je izrazil eden od kmetijskih svetovalcev, bo prispeval k temu da bo preživelo ali pa ga bomo pokopali.

Nekaj znakov, da se dogajajo določeni pozitivni premiki je. Naj spomnim samo na decembrski podpis dogovora za boljše sodelovanje znotraj slovenske žitne verige. Je pa tudi veliko utemeljenih znakov za zaskrbljenost. V teh dneh namreč trgovci podaljšujejo pogodbe z dobavitelji. Že tradicionalno to pomeni, da se pogoji za živilce zaostrujejo, zaradi afere s prodajo potvorjenega medu in pa decembrskih ugotovitev glede kakovosti oljčnega olja, ter napovedanih novih sistematičnih inšpekcijskih pregledov kakovosti živil, pa bodo dobavitelji marsikje primorani podpisovati dodatne „izjave o varnosti in kakovosti živil“.

Ne dvomim, da bodo pogodbe in aneksi pravno gledano brezhibno sestavljeni. Prepričan sem tudi, da bodo živilci v teh kriznih časih pristali na marsikaj, samo da ohranijo prodajo in svojim delavcem omogočijo preživetje. Na pravičnost bo torej spet pozabljeno. Zato je Židanovo stališče spodbudno. Tako kot kmetje upam, da mu bo obljubljeno tudi uspelo udejanjiti.