Božična polnočnica Benedikta XVI.

Papež in Sveti sedež | 24.12.2010, 23:05 Marta Jerebič

Papež Benedikt XVI. je v nagovoru med mašo razvil meditacijo, ki je izhajala iz dveh ključnih stavkov svetopisemskih beril, ki jih je Cerkev določila za letošnjo sveto noč. Gre za stavka »Ti si moj sin, danes sem te rodil« in »Marija je rodila sina prvorojenca«. Sveti oče je ob tem spregovoril o božjem sinovstvu, o tem, kaj pomeni, da je bil Jezus prvorojenec, in o dopolnjevanju milosti in svobode.

»Ti si moj sin, danes sem te rodil« je stavek, vzet iz drugega psalma, ki se je izvorno uporabljal pri obredu kronanja Izraelskih kraljev. Kralj je sicer človek kot vsi drugi, s prevzemom kraljevske službe pa postane neke vrste 'božji sin', saj ga je za kralja poklical Bog in mu s to odločitvijo podaril pravzaprav novo bivanje. Prevzem službe kralja je kot novo rojstvo, saj kralj predstavlja upanje. Na njegovih ramah sloni prihodnost, on je »nosilec obljube miru«. Obred kronanja izraelskih kraljev je bil vedno samo obred upanja, saj se je oziral v oddaljeno prihodnost, ki ga bo daroval Bog. Nihče od kraljev ni zares ustrezal globini teh besed in izpolnjeval pogojev božjega sinovstva. V betlehemski noči pa se je rodil otrok, ki je bil zares Božji Sin. Bog se ni samo sklonil k tlom, kot pravijo psalmi, ampak je zares sestopil in vstopil v svet, postal eden izmed nas, da bi nas vse pritegnil k sebi. Meditacijo o božjem sinovstvu je papež sklenil s prošnjo, naj Gospod pokaže svojo moč ter vzpostavi v svetu oblast resnice in ljubezni.

V drugem delu meditacije se je papež ustavil ob stavku iz Lukovega evangelija, ki pravi: »Marija je rodila sina prvorojenca«. V starozaveznem jeziku prvorojenstvo ne pomeni prvega izmed več otrok, ampak je to v prvi vrsti častni naslov. Bog je Izrael poimenoval »moj prvorojeni sin« in s tem izrazil njegovo izvolitev, edinstveno dostojanstvo in posebno ljubezen Boga Očeta do njega. Ta naslov je z Jezusovim rojstvom dobil novo globino. Prvorojenec na poseben način pripada Bogu, kateremu mora biti izročen in odkupljen s žrtvovanjem, kot je očitno tudi iz Lukove pripovedi o Jezusovem darovanju v templju. Prvorojenec je pravzaprav namenjen za žrtvovanje. Z Jezusovim žrtvovanjem na križu se tovrstna namembnost prvorojenca izpolnjuje na edinstven način, saj je po njem žrtvoval Bogu človeškost in združil človeka z Bogom.

Na koncu se je papež ustavil še ob nujnosti povezanosti med milostjo in svobodo. Bog je sicer pobudnik, vendar uresničitev njegove pobude predpostavlja svoboden človekov odgovor. Zato se Božja milost in človekova svoboda dopolnjujeta. Spleta milost in svobode, klica in odgovora, ni mogoče razplesti, saj sta neločljivo prepletena med seboj. Bog nenehno išče načine, kako bi izzval naš ljubeč odgovor in se ne pusti zmesti zaradi našega greha, je pojasnil papež in dodal, da nas »Bog nenehno ljubi, da bi mi postali osebe, ki ljubimo skupaj z Njim in bi tako lahko na svetu zavladal mir«.