Škof Štumpf nunciju: Vaše služenje ni bilo skrito

Slovenija | 26.12.2010, 19:23

Na praznik Svete Družine in na god prvega mučenca svetega Štefana je v zahvalo Bogu za dar samostojnosti naše države Slovenije sveta maša bila tudi v soboški stolnici. Somaševanje je skupaj s škofom ordinarijem msgr. dr. Petrom Štumpfom in zbranimi duhovniki vodil apostolski nuncij v Sloveniji msgr. ddr. Santos Abril y Castelló.

Škof je v začetku svete maše dejal, da nuncij v Cerkvi na Slovenskem predstavlja vez med svetim očetom in Cerkvijo. Ker odhaja na novo delovno mesto, so se mu pri tej sveti maši z molitvijo zahvalili za naklonjenost do soboške škofije, do tukajšnjih vernikov. Škof je ob tej priložnosti pozdravil tudi sestro nuncija, ki prihaja iz Španije in je v teh dneh skupaj s svojo družino na obisku v Sloveniji.

Škof ordinarij se je v pridigi zahvalil nunciju za vso naklonjenost do soboške škofije v času njegovega delovanja v Cerkvi na Slovenskem in ob tem izpostavil njegovo prizadevanje pri ustanovitvi novih škofij, med njimi tudi soboške.

Ob tem, ko nuncija sveti oče pošilja na nove širne poljane vesoljne Cerkve, se je soboška škofija pri tej sveti daritvi s hvaležnostjo poslovila od msgr. ddr. Santosa Abril y Castellója. Ob koncu svete maše je zastopniku svetega očeta pri nas v Sloveniji generalni vikar msgr. Franc Režonja v imenu škofije izrekel besede hvaležnosti. Zahvali se je pridružil tudi škof ordinarij, ki je nunciju v spomin izročil pastirski prstan z grbom soboške škofije.

Pred sklepom svete daritve je zbrane nagovoril apostolski nuncij msgr. ddr. Santos Abril y Castelló: „Hotel sem priti k vam kot znamenje mojega spoštovanja do vas.“ Nuncij je spregovoril o povezanosti med vesoljno Cerkvijo in krajevno Cerkvijo, ki jo predstavlja škofija. Poudaril je, da je Cerkev ena, da to Cerkev vodi sveti oče in da so del te vesoljne Cerkve škofije. Vernike je prosil, da vsi sodelujejo v dobro te krajevne Cerkve in vesoljne Cerkve. Nihče naj ne misli, da ni član te Cerkve. „To je naša Cerkev in mi vsi smo njeni člani …“ Da bi murskosoboška Cerkev bila živa, dinamična, da bi napredovali v vrednotah, je v dobro te Cerkve vse povabil k sodelovanju, k povezanosti, pričevanju …

Danes, na praznik svete Družine, svetega Štefana ter dneva samostojnosti in enotnosti se veselimo navzočnosti apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji, njegove ekscelence ddr. Santosa Abrila y Castellója. Klic svetega očeta Benedikta XVI. ga vabi na nove širne poljane Katoliške Cerkve. Ob tej priliki se mu zahvaljujemo, da je svetemu očetu pomagal tudi pri ustanovitvi murskosoboške škofije (2006).

Naša krajevna Cerkev ob Muri tako še bolj dokazuje, da je krščanstvo absolutna novost, ki ljudem omogoča, da se vedno znova lahko odločajo za življenje po veri v Jezusa Kristusa. Cerkev tako lažje oznanjala: »Poslušajte, Slovenci, Gospod je naš Bog, edini Gospod. Ljubite torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo. Ljubite tudi svoje bližnje kakor sami sebe« (prim. Mr 12,30–31).

Čas po ustanovitvi naše škofije je precej drugačen, kot je bil pred tem zgodovinskim dogodkom. Gospod nas je vse ponovno izbral za svoje žive kamne in vzidal v novo stavbo Cerkve na Slovenskem, da nihče v naši domovini ne bi bil daleč od Božjega kraljestva (prim. Mr 12, 34). Pomembno je biti v Božjem kraljestvu, ki je kraljestvo miru, pravičnosti in veselja v Svetem Duhu!

V našem času in prostoru občutimo silno pomanjkanje vrednot. Namesto teh se nam vsiljuje ideološki naboj, ki ljudi razdvaja, bega in peha v nasilje, razslojevanje in negotovost. Toliko slišimo o miru, enakosti, pravičnosti ter zavzemanju za revne in socialno šibke. Govorjenje o vsem tem vedno naleti na veliko odobravanja prav s tiste plati kulture, ki se hitro zadovolji z moraliziranjem v korist trenutnih političnih apetitov.

Za javnost je dosti manj prijetna druga plat kulture: ohranjanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, ponovno (o)vrednotenje zakona in družine, vzgoja otrok in mladih.

Kristjani vemo in čutimo, da smo prav v tem kamen spotike in da je tukaj jedro nesoglasja med Cerkvijo in družbo.

Ko sem bil pred nekaj leti v Avstraliji skupaj z okrog petsto škofi z vsega sveta, je kardinal iz Barcelone dejal: »Za Evropo verski pluralizem ni nevaren. Kristjani in muslimani smo poklicani k dialogu za sožitje. Nevarno pa je, da se je Evropa odrekla življenju!«

Ko smo se pred dvajsetimi leti na plebiscitu odločili za samostojno državo Slovenijo, smo to storili, ker smo imeli veliko volje do pravega in resničnega življenja. To nas je zedinilo v boju pred nevarnostjo okupacije jugoslovanske vojske. Volja do življenja nas je povezala v solidarnosti. Pozabili smo tudi na ideološke razdeljenosti. Hoteli smo biti narod z lastno državo in to smo tudi uresničili. V sebi smo nosili močan spomin na dedne časti, ki so zapisane v Brižinskih spomenikih, Trubarjevih slovenskih knjigah, Slomškovih Drobtinicah, Prešernovi Zdravljici, ki je postala naša himna, Cankarjevi Skodelici kave, Kleklovi Ka je Müra šepetala. V nas so bile takrat te dedne časti živo navzoče. Komunistična zmeda jih ni uspela zadušiti. Danes pa lahko rečemo, da smo popustili. Mislili smo, da človek v demokraciji lahko živi samo od kruha. Nemški jezuit Alfred Delp je dejal: »Kruh je pomemben, svoboda je pomembnejša, najpomembnejše pa je neizgubljeno češčenje.«

V Sloveniji smo se močno oprli na zahodni način razmišljanja in odnosa do sveta, ki sta zgrajena na čisto tehnično-materialnih načelih. Mnogi so se zato povsem odvrnili od Boga, saj so zaradi prevzetnosti kapitala, postali ponosni. Želeli so si več kruha, a namesto tega je ostal samo kamen. Tudi naša družba je mislila, da bo kamne spremila v kruh, pa je dala kamne namesto kruha. Če človekovo srce ni dobro, potem tudi nič drugega ne more (p)ostati dobro. Dobrota srca lahko pride samo od tistega, ki je Dobrota, Dobrota sama; to je od Boga.

Brez dobrote srca se človek lahko zadovolji samo s telesnimi nasičevanjem. Po kruhu je treba ponuditi senzacijo. Ker pa tudi telesno nasičevanje ne zadostuje, srce zahrepeni po nagonskih vzburjenjih. Javnost se posledično nasičuje z aferami na vseh področjih družbenega življenja. Taka ošabnost Boga ne more in noče najti.

Če si v murskosoboški škofiji teh letih morda še nismo uspeli odgovoriti na vprašanje, čemu je le-ta potrebna, pridemo do odgovora kot na dlani. Škofija mora biti drugačna, kot sta družbena scena in njen sijaj. Sijaj je videz, ki se porazgubi. Škofija pa nima takšnega zunanjega sijaja. Škofija v ponižnosti oznanjevanja raste v tistih, ki se pustijo narediti za Jezusove učence, ki so krščeni v troedinega Boga in ki spolnjujejo njegove zapovedi (prim. Mt 18,19 sl).

Ko začutimo nemoč škofije, ji ni potrebno pomagati s političnimi dejavniki ali praznimi moralizmi. Škofija ni med nami zato, da bi prinašala recepte za napredek in splošno blaginjo Prekmurja in Prlekije. Za to so poklicane občine in država. Škofija je tukaj zato, da ljudem prinaša in vrača Boga – Boga, ki je človekovo resnično dobro.

V škofiji nas Bog kliče: »Kristjani, kje pa ste? Kam ste se skrili? Toliko delate in imate številne pobude. Navzoči ste na številnih področjih življenja in imate mnogo opravkov, a nemalokrat samo zato, da se skrivate pred Mano.«

Takšno skrivanje pred Bogom povzroča nemir in strah. Toliko nas je, ki smo kristjani, toda ko je potrebno, nismo na svojem mestu. Ker z Bogom nismo dovolj močno notranje povezani, smo med seboj razdeljeni.

Slovenski škofje smo začutili usodni zgodovinski trenutek, zato smo verne Slovence pripeljali na evharistični kongres v Celju. Tam smo se pred obličjem evharističnega Jezusa zavezali, da bomo med seboj še bolj tovariši, družabniki, spremljevalci, z drugo besedo »compagnoni«. Latinski besedi »cum pane« nas usposabljata tako za medsebojno prijateljstvo, kot tudi dobroto, ki jo vsebina in bistvo kruha. Med seboj ne moremo biti dobri samo med evharistijo, Gospodovo daritvijo. »Pojdite v miru« ob koncu maše pomeni, da se maša ni samo zgodila, ampak se mora nadaljevati tudi zunaj cerkvenih vrat. V življenju po župnijah, redovnih skupnostih, družinah, med sosedi, v šolah in na delovnih mestih je potrebno biti »compagnon« ali »cum pane«.

Biti drug drugemu tovariši, pomeni živeti z Jezusom. Življenje naše škofije je nadaljevanje Jezusovega življenja v srcih ljudi. V srcu, ki se ne hrani z Jezusovo življenjsko močjo, se škofija preneha. V srcu, ki se ga Jezus dotakne in ga spremeni, se začenja. Škofija obstaja samo po Jezusu, ki je njeno življenje, njena moč in njeno središče. Ko molimo za škofijo, Jezusu izrekamo naslednje prošnje: »Gospod, naj bomo tvoji! Prešinjaj nas, živi v nas; zberi nas, ko smo razkropljeni v svojem telesu, da bo v tebi vse podrejeno Bogu in boš nato ti vse mogel izročiti Očetu tako, da bo Bog vse vsem« (prim. 1 Kor 15,26–28).

Nadvse cenjena ekscelenca gospod apostolski nuncij msgr. ddr. Santos Abril y Castelló!

Hvala vam, da ste v času večletnega delovanja v Cerkvi na Slovenskem kot pastir usmerjali tudi naš korak k Bogu. Opozarjali ste škofe, duhovnike, redovnice in vse vernike, naj bomo vedno na pravem mestu. Vaše služenje ni bilo skrito. Kamor koli ste prišli, kadar koli ste se oglasili, ste bili z nami kristjan in tudi naš pastir.

Neurejene razmere v naši družbi so vas primorale v pustolovščino vere, ki ste jo hrabro izpričali. V tem smo lahko spoznali Boga, ob vas smo se opogumljali in okusili, da je naš Bog – močni Bog.

Dragi bratje in sestre!

Ko nas bo Bog spraševal: »Kje pa ste, prekmurski in prleški kristjani,« naj nam Devica Marija pomaga odgovoriti: »Hodimo po poteh škofa Santosa Abrila y Castellója!« Amen.