Lastniki kapitala bi morali v delavcu videti resničnega partnerja

Slovenija | 26.12.2010, 11:00

Mariborski nadškof pomočnik msgr. dr. Marjan Turnšek je pri maši za domovino v stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru dejal, da je zlo v obliki dobičkaželjnosti v gospodarstvu, "zasnovanem zgolj na večanju dobička, družno s politiko sprožilo verižno reakcijo zla."

Nadškof Turnšek je poudaril, da smo vsi kristjani poklicani k oblikovanju naše skupne države. "Samo kdor zmore preseči ozke osebne interese in vključiti v svoje delovanje celovito dobro drugega, lahko gradi resnični napredek. To pomeni, da lastniki kapitala in menedžerji vidijo v delavcu svojega resničnega partnerja in delujejo za njegovo celostno dobro, in seveda tudi obratno. Poslanstvo politikov pa je, da to z zakonodajo omogočijo. Kar nekaj svetnikov bi potrebovali, da bi na teh področjih naredili preboj. Svetnike pa je kot vemo, treba izmoliti! Izkušnja krščanstva je, da je trajen in resničen izhod le v tej smeri. Kristjani smo poklicani, da to smer v zgodovini oznanjamo in živimo. V letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti poglabljajmo zavest, da, če ne bomo vzpostavili globalizacije solidarnosti, nas bodo ostale oblike globalizacije uničevale naprej," meni nadškof.

Nagovor mariborskega nadškofa pomočnika msgr. dr. Marjana Turnška pri maši za domovino v stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni v Gospodu! Posebej naj velja pozdrav družinam ob nedelji svete Družine in seveda vsem kot državljanom ob prazniku samostojnosti in enotnosti!

Današnji evangelij o begu svete Družine v Egipt zaradi nevarnosti umora novorojenega Jezusa malo okrne tako ali tako nepravo idilo praznovanja Jezusovega rojstnega dne. A nadaljevanje božičnega dogajanja je prav takšno. V to nadaljevanje Jezusove življenjske zgodbe smo pravzaprav vpleteni vsi.

Učlovečenega Boga sprejmejo Marija in Jožef, pastirji in modri, zavrnejo pa ga učeni, vplivni in mogočni. A Jezus pride iz ljubezni v človekov svet »iskat« izgubljenega Adama, torej človeka in vso njegovo zemeljsko resničnost, in pri tem podoživi odrešenjsko zgodovino svojega ljudstva: izgnanstvo v Egiptu, poboj nedolžnih otrok, med katerimi bi moral biti On sam, in nato še vrnitev v obljubljeno deželo. S tem prepoznamo Jezusovo življenjsko zgodbo kot potovanje po poti, kjer so se izgubili njegovi bratje in sestre, On pa jih išče. Izpuščeni del v današnjem evangeljskem odlomku (Mt 2,16–18) opisuje pomor nedolžnih otrok, kar nakazuje njegov zemeljski konec, njegov uboj, uboj edinega Nedolžnega in Pravičnega, ki je prav zato odrešilen za vse, ker edini zares dokončno preseka začarani krog zla in smrti v človeški zgodovini, iz katerega nihče sam ne more izstopiti. Samo povsem Pravični in Nedolžni, ki na krivico in zlo ne odgovori niti s trohico zla v srcu, ampak s preprosto in popolno ljubeznijo, zadane smrtni udarec vladavini zla, ki se zgodovinsko pojavlja v samoljubnem uveljavljanju na račun drugih. Navidezno kralj zmaga proti nemočnim otrokom, dobrega premaga hudobni: zgleda, kot da dobro izgublja, da je zlo močnejše. A evangeljsko oznanilo ostaja neomajno: na koncu vendarle zmaga ljubezen. Zlo, naj bomo njegove žrtve ali povzročitelji, ne more preprečiti uresničitve Božje obljube odrešenja. Tudi v današnjem odlomku evangelija lahko prepoznamo sporočilo, da se zgodovina iz zmage mogočnih spremeni v zgodbo o ljubljenem Sinu, ki reši brate, ki so ga »prodali« v sužnost. Saj je v Jezusovem begu v Egipt povzeta tudi zgodba Egiptovskega Jožefa, ki se dokončno uresniči prav v učlovečenem Bogu, ki je prišel v naš zemeljski »Egipt«, da nas izpelje v svobodo.

V luči pobožičnega oznanila lahko ob dvajsetletnici plebiscita zremo tudi resničnost naše samostojnosti, na katero smo upravičeno ponosni in zanjo hvaležni. Prav je, da svojo državo ljubimo v vsej njeni resnici in celovitosti. Ob današnjem godovnjaku sv. Štefanu še jasneje spoznavamo resnico, da je svetovna in naša zgodovina po eni strani uresničenje Jezusove napovedi učencem: »Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina« (Mt 10,17–22); po drugi strani pa je v njej gotovo še več uresničenih prošenj trpečih, ponižanih in pobitih: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). Sicer ne bi bili svobodni, niti samostojni in je vprašanje, ali bi sploh še obstajali.

Da je kriza s stiskami, ki jih mnogi ob koncu evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti še globlje čutijo, posledica prvega dela resnice o nas, ni treba posebej dokazovati. Zlo v obliki dobičkaželjnosti je v gospodarstvu, zasnovanem zgolj na večanju dobička, družno s politiko sprožilo verižno reakcijo zla. Že starokomunist in zapriseženi ateist Gregor Gysi je izjavil, da se boji brezbožne družbe, ker bo v njej izginila solidarnost. In namesto o vrednotah se bo v njej govorilo o vrednostih. Zadržki, moralni pomisleki in zavest, da lahko življenje ponudi še kaj več kot gospodarski uspeh, tako pojmovani razvoj ovira. Rešitev se svetlika v drugem delu resnice o nas. Kristjani smo se dolžni po svoji krstni in birmanski poklicanosti aktivno vključiti v reševanje. Papež Benedikt XVI. je z okrožnico Ljubezen v resnici pokazal na magičnost praznega zaupanja v zgolj tehnični napredek, ko je poudaril, da je avtentičen razvoj le celovit, integralni razvoj osebe, človeka, ki vključuje vse tri njegove razsežnosti: telesno, duševno in duhovno (prim. t. 9). Pristni razvoj zato upošteva presežno, duhovno naravo človeka. Država je eno izmed orodij za doseganje takšnega celostnega razvoja osebe, ki predpostavlja odgovorno svobodo osebe in naroda. V srednjem veku je pot iz podobne krize vrednot pokazal sv. Benedikt s svojim načelom »ora et labora« (moli in delaj). V tem geslu je skrit element presežnosti v smeri Absolutnega – Boga in presežnosti v smeri sočloveka. Samo kdor zmore preseči ozke osebne interese in vključiti v svoje delovanje celovito dobro drugega, lahko gradi resnični napredek. To pomeni, da lastniki kapitala in menedžerji vidijo v delavcu svojega resničnega partnerja in delujejo za njegovo celostno dobro, in seveda tudi obratno. Poslanstvo politikov pa je, da to z zakonodajo omogočijo. Kar nekaj svetnikov bi potrebovali, da bi na teh področjih naredili preboj. Svetnike pa je kot vemo, treba izmoliti! Izkušnja krščanstva je, da je trajen in resničen izhod le v tej smeri. Kristjani smo poklicani, da to smer v zgodovini oznanjamo in živimo. V letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti poglabljajmo zavest, da, če ne bomo vzpostavili globalizacije solidarnosti, nas bodo ostale oblike globalizacije uničevale naprej.

V slovenski spomin želim priklicati še papežev poziv: »Rad bi spomnil vse, zlasti predstavnike vlad, ki si prizadevajo za novo gospodarsko in družbeno ureditev sveta, da je poglavitni kapital, ki ga je treba zavarovati in mu povečati vrednost, človek, oseba v svoji celovitosti: 'Človek je namreč začetnik, središče in cilj vsega gospodarsko-socialnega življenja'« (Ljubezen v resnici, t. 25).

Ob prazniku svete Družine kristjani v naši domovini ne moremo mimo razodete resnice o družini, sestavljene iz očeta, matere in otrok. Bog si ni izbral za zemeljsko bivanje le Marije, ampak tudi Jožefa, torej njun ljubezenski zakonski odnos moža in žene. To želimo in moramo oznanjati, saj Cerkev nima moči nad razodetimi resnicami, pa tudi zato, ker smo prepričani, da je to v skupno dobro. To oznanilo ni »proti« nikomur, ki ima drugačno prepričanje; je le del oznanila vere, sloneče na poročilu o Jezusovem življenju. Za nas bo ostala dokončno veljavna, tudi če bo zakonodaja drugačna. In iz te resnice želimo živeli, ne da bi povzročali drugim zlo ali jih omejevali v njihovi svobodi. Je pa naša demokratična pravica in dolžnost, da sodelujemo pri pripravi zakona, ki bo po naši vesti kar najboljši.

Danes, ko nam spomin hiti dvajset let nazaj k plebiscitu, ki je omogočil proces osamosvojitve, naj za nas kristjane ne ostane to golo psihološko spominjanje. V trenutku, ko vsi ugotavljamo, da je potrebno storiti nekaj novega, dati našemu skupnemu bivanju neko »dodano vrednost«, je naša naloga, da poživimo duhovni pogled na Slovenijo. Duhovno seveda ni nekaj blodno idealističnega, še manj ideološkega, ampak je pogled, ki ga omogoča Sveti Duh. To je integralni pogled, ki zajame celoto, vse ravni hkrati. Tega ne morejo storiti znanosti, ne tehnična miselnost, kaj šele potrošna naravnanost. To je pogled Marije, ki ji biološko naravna nemožnost ni preprečila sprejeti deviškega spočetja in rojstva. Videla in dojela je več kot zaznajo čuti in je mogoče izmeriti. In podobno je tudi Jožef v sanjah dojel celovito skrivnost konkretnega zgodovinskega trenutka, tako ob Jezusovem spočetju kot po rojstvu. Smo kristjani v Sloveniji sposobni in pripravljeni izmoliti in sprejeti takšno vizijo Božje Slovenije ter jo v demokratičnem procesu pomagati sooblikovati? Priznam, da ne znam odgovoriti na to vprašanje. Vem pa, da bi bilo prav, če bi že vseh dvajset let za to iskreno molili in prosili.

Sv. Jožef je samo v današnjem odlomku kar trikrat v dialogu z Božjim angelom spoznaval notranjo resnico zgodovinske resničnosti. Želim si, da bi si upali v Sloveniji vsaj nekateri sanjati Božje sanje o Sloveniji in jih po jožefovsko tudi uresničevati! Amen!