Prav posebno vlogo pa je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež

Slovenija | 26.12.2010, 08:42

Ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik je pri maši ob 20. obletnici plebiscita v cerkvi sv. Jakoba v župniji Sv. Katarina – Topol spregovoril na temo "Zrelo, modro, pogumno". Posebej je osvetlil delež Katoliške Cerkve pri slovenskem osamosvajanju.

1. Kratek pogled v zgodovino

Zgodovine slovenskega naroda ni mogoče razumeti brez krščanstva in Katoliške Cerkve, ki sta stoletja navdihovala naše prednike, današnje Cerkve pa ne brez drugih nazorskih tokov, ki so vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in ovrednotiti korenine naše vernosti in njihovo nenadomestljivo vlogo pri samobitnosti slovenskega naroda.

Družbeno-politični pomen in vloga krščanstva v slovenskem narodu segata v čas karantanskega kneza Boruta, ki je ob srečanju z germanskimi ljudstvi spoznal prednost vključitve v novo nastajajočo evropsko krščansko družbo. Po letu 740 je tako začela nastajati urejena in z Rimom povezana Cerkev. Irska misijonska metoda se je na tleh Karantanije uveljavila kot inkulturacija evangelija v pristni religiozni čut ljudstva in njegove govorice (Brižinski spomeniki). Tudi druga misijonska smer iz oglejskega patriarhata je svoje delo utemeljila na prostovoljnem sprejemanju evangeljskega oznanila in pomembnosti dobre priprave na krst. Pri tem pa seveda ne smemo prezreti dejstva, da se je slovensko krščanstvo narodno, kulturno in versko oblikovalo med salzburško in oglejsko škofijo skoraj tisoč let, pri evangelizaciji pa so igrale pomembno vlogo vsakokratne politične razmere. V 9. stoletju sta to tradicijo nadaljevala in poglobila sveta brata Ciril in Metod in tako preprečila, da bi bila evangelizacija na ozemlju današnje Slovenije povezana zgolj s svetno oblastjo.

Na prehodu iz fevdalnega v meščanski družbeni red so različni apostolski redovi postali duhovna središča novega načina življenja v nastajajočih mestih. V času neurejenih razmer v Cerkvi (14. in 15. stoletje) je leta 1461 nastala nova škofija v Ljubljani, ki je postopoma prevzela središčno vlogo v slovenskem etničnem prostoru. Z novoveškim razsvetljenskim humanizmom se je v stoletjih zgrajeno sožitje med slovensko kulturo in krščanstvom pričelo trgati. Do takrat enotni katoliški prostor je postal razdeljen. Večinsko kmečko in preprosto ljudstvo je ostalo zvesto Katoliški Cerkvi.

Reformacija je Slovencem prinesla prvo tiskano knjigo in nas tako postavila v takratni napredni kulturni prostor. Povezava med reformiranim klerom in svetno oblastjo pa ni spremenila duhovne podobe slovenskega človeka. Škofje so s pomočjo jezuitov in kapucinov organizirali izobraževalne in vzgojne ustanove, kar je temeljito pospešilo katoliško obnovo v 17. stoletju.

V 18. stoletju je prišlo do tesne povezave med državno oblastjo in Cerkvijo. Posledice so utrpeli predvsem kontemplativni redovi. V primerjavi z janzenizmom in razsvetljenstvom je lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ki se je vnovič naslonil na tradicijo irskih menihov in svetih bratov Cirila in Metoda, ubral drugačno pot evangelizacije. Slomšek je evangelizacijo uresničeval s kulturnim modelom, ki je temeljil na vzgoji, izobrazbi in slovenskem jeziku kot verodostojnem sredstvu oznanjevanja.

Slovenska družba je bila do sredine 20. stoletja pretežno agrarna in tradicionalno katoliška. Že proti koncu 19. stoletja se je začela tudi politično oblikovati in večji del prebivalstva se je združil ob Slovenski ljudski stranki, v kateri so imeli precejšen vpliv tudi duhovniki. To obdobje sta posebej zaznamovali gospodarska kriza koncem dvajsetih let 20. stoletja in začetek 2. svetovne vojne, s tem v zvezi pa tudi močni tokovi preseljevanja v druge dežele. V tem času je Katoliška Cerkev igrala odločilno vlogo tako na duhovnem področju (z močno društveno dejavnostjo prek številnih organizacij, npr. Katoliška akcija, Marijine družbe, Orli…), kakor tudi na gospodarsko-socialnem (J. E. Krek) in političnem področju (A. Korošec).

Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda. Mali slovenski narod je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in v evropsko kulturo. Ravno Cerkev, duhovniki, redovniki in verniki so ohranjali slovenski jezik in kulturo ter največ prispevali k uveljavljanju in razvoju naroda kljub različnim pritiskom. Dejstvo, da je slovenski narod sicer sprejel krščanstvo iz nemških in italijanskih cerkvenih središč, da sta sveta brata Ciril in Metod pripravila primerno osnovo za kasnejši nastanek slovenskih liturgičnih knjig, da sta oznanjevala evangelij v slovanskem jeziku ter da se je ravno v Cerkvi ohranjal in razvijal slovenski jezik, je izjemen zgodovinski pojav. V smislu zgodovinskega razvoja govorijo nekateri skoraj o nekakšni istovetnosti naroda in Cerkve. Ko so se začele velike spremembe v vzhodni in srednji Evropi in so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, je Cerkev zavzela jasno stališče. Podpirala je svobodne volitve in spodbujala k udeležbi. Hkrati pa je z vso jasnostjo opozarjala tudi na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti.

Ko gre za vlogo Cerkve pri slovenskem osamosvajanju, je potrebno še posebej omeniti tudi naslednje dejstvo. V okviru Jugoslovanke škofovske konference so slovenski škofje 20. junija 1983 ustanovili Slovensko pokrajinsko škofovsko konferenco, ki je obravnavala vprašanja, ki za hrvaški jezikovni in kulturni krog niso bila zanimiva. Njen prvi predsednik je postal ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar. Z osamosvojitvijo Slovenije se je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca 28. aprila 1992 tudi formalno ločila od jugoslovanske. Sveti sedež je Slovensko škofovsko konferenco kot samostojen pravni subjekt v vesoljni Cerkvi potrdil 19. februarja 1993.

2. Plebiscit – odločitev za samostojno in neodvisno državo Slovenijo

Adventni tedni leta 1990 so bili za slovenski narod še posebnega pomena. To je bil advent slovenskega naroda, saj se je v tistih dneh dopolnil čas, ko naj bi se odločili za samostojno državo. Pri tem je dejavno sodelovala tudi Cerkev na Slovenskem, tako verni laiki kot vodstvo Cerkve.

Komisija Pravičnost in mir pri SŠK je pod vodstvom njenega predsednika dr. Antona Stresa pripravila posebno Izjavo o plebiscitu. V njej je posebej poudarjena pravica do samoodločbe, opozarja pa tudi na odgovornost, preudarnost, pogum in pomen narodne zavesti. Izjava odklanja strah in neodločenost, pa tudi zastraševanje s strani zveznih ustanov, kot sta bili policija in armada. Izjava je obsodila tudi nekatera domača sredstva javnega obveščanja, ki so sejala dvom, omahljivost in zagovarjala pretirano previdnost, ki nima nič skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim pogumom. »Komisija želi poudariti, da gre za eno najpomembnejših in najodločilnejših dejanj iz zgodovine našega naroda. Malo katero dejanje iz preteklosti se lahko primerja z njim. Imeli bomo edinstveno priložnost, da vsemu svetu povemo našo zahtevo in našo pravico do samostojnosti. Ko so naši predniki stoletja ohranjali naš jezik in kulturo, so nas pripravljali tudi za ta trenutek. Od izida plebiscita bo v veliki meri odvisna vsa naša bližnja, mogoče pa tudi daljna prihodnost. Dejanje plebiscita zahteva torej skrajno odgovornost. Komisija ne misli spodbujati nobene neodgovornosti in zaletavosti. Toda prav tako odklanja kakršno koli širjenje strahu in neodločnosti. Zastraševati so nas začeli nekateri predstavniki zveznih ustanov, kot sta policija in armada. To ni prvič. Huje je, da se tudi v nekaterih naših sredstvih javnega obveščanja že pojavljajo glasovi, ki sejejo dvom, omahljivost in zagovarjajo pretirano previdnost, ki nima nič skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim pogumom, temveč so povezani s preračunljivostjo in dobičkarstvom. To lahko izhaja iz tistega praktičnega materializma, ki se je pripravljen odpovedati osebnemu dostojanstvu in časti za večje gmotno udobje, ki je v tem primeru povrh še zelo negotovo. Tako početje ima Komisija za skrajno škodljivo, nemoralno in demoralizatorsko. Tudi če bi na plebiscitu izglasovana samostojnost za določen čas zahtevala kakšno gmotno žrtev, ne sme biti nobenega dvoma, da moramo pred snovne koristi postaviti življenje v časti in dostojanstvu, žrtve pa moramo prenašati solidarno. Zato se na plebiscitu ne bomo izrekali samo za samostojnost ali proti njej, temveč si bomo s tem dejanjem pisali tudi spričevalo o narodni zavesti in pogumu.«

Slovenska škofovska konferenca je na svoji redni seji 11. decembra 1990 posebno pozornost namenila odločitvi Skupščine Republike Slovenije za plebiscit. Škofje so sprejeli izjavo z naslovom: Zrelo, modro, pogumno. Tudi v tej izjavi je poudarjeno, da škofovska konferenca podpira parlamentarno odločitev za plebiscit, ker je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in načeli demokracije. »Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda. Čeprav se zavedamo, da naša pot v prihodnost ne bo lahka in bo zahtevala velika prizadevanja za duhovno, družbeno in gospodarsko prenovo, odločno zavračamo vsako širjenje malodušja, strahu ali obupanosti. Pošteno in iskreno delo vseh prebivalcev Slovenije, zaupanje v lastne moči in Božjo pomoč je edina prava pot v prihodnost.«

Obe izjavi jasno dokazujeta, kako zelo je bilo potrebno poudariti odgovornost vseh državljanov, ko gre za tako pomembno dejanje na poti v samostojno državo. To je bilo še toliko bolj pomembno zato, ker so bili ljudje v prejšnjem sistemu predvsem pasivni člani družbe, saj se večina ni mogla in ni smela aktivno vključevati v družbeno dogajanje. Poleg tega pa država, v kateri so živeli, ni bila nikoli zares njihova, niso bili nanjo ponosni, niso se mogli čutiti odgovorni zanjo. Obe izjavi zato posebej izpostavita pomen tega državotvornega dejanja in odgovornost vsakega posameznika. Izjavi tudi jasno kažeta na to, da v predplebiscitnem času stvari le niso bile tako jasne in enotne. Nekateri mediji in politiki na pomembnih položajih so sejali dvom, negotovost in strah. Prav zato je bilo stališče Cerkve, ki je bilo povsem nedvoumno, še toliko večjega pomena, saj je sooblikovalo javno mnenje in vlivalo ljudem poguma in odločnosti.

Nadškof dr. Alojzij Šuštar je v posebni izjavi na nacionalni televiziji 20. decembra 1990 (v oddaji Dnevnik) ponovno povabil kristjane in vse druge, da se udeležijo plebiscita in glasujejo ZA samostojno Slovenijo. Še posebej je poudaril, naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje. Takole je nagovoril gledalce pred televizijskimi ekrani: »Glasovanja o samostojni in neodvisni državi prihodnjo nedeljo ni mogoče primerjati s kakimi politični volitvami. Gre namreč za izredno pomemben zgodovinski dogodek. Politična opredelitev, pomen in posledica glasovanja je stvar vlade, predsedstva in političnih strank. Katoliška Cerkev pa je v Sloveniji večinski sestavni del družbe. Zato imajo katoliški kristjani pravico, nalogo in dolžnost, da sodelujejo pri tem zgodovinsko odgovornem dejanju in se trezno, modro in pogumno odločajo za udeležbo pri glasovanju. Slovenska škofovska konferenca je v svoji izjavi 11. decembra 1990 podprla parlamentarno odločitev za plebiscit, ker je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in z načeli demokracije.

Vabim vse kristjane, pa tudi vse druge, da se udeležijo glasovanja in s svojim DA potrdijo življenjsko moč in ustvarjalno politično voljo slovenskega naroda. Storimo vse, da bo plebiscit uspel. Potem bomo sicer v trdem skupnem delu, a v močnem zaupanju v lastne moči in v še močnejšem zaupanju v Božjo pomoč gradili prihodnost samostojne in neodvisne države Slovenije. Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi. Bog, ki je gospodar zgodovine, se je z učlovečenjem svojega Sina približal človeštvu in tudi našemu narodu. Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda. Bog daj, da bi bilo tako!«2

3. Sklepne misli

Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.

Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve in tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Prav posebno vlogo pa je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja, ki so sledila 15. januarja in pozneje.