Naš gost: Dušan Hauptman

Slovenija | 18.12.2010, 19:11

Gostili smo nekdanjega košarkarja, legendo Olimpije in spoštovanega košarkarskega strokovnjaka Dušana Hauptmana. Navijači so ga, ve se zakaj, klicali „Dule Trojka“: Njegova zvestoba ljubljanski Olimpiji se danes zdi skoraj neverjetna, njen nenadomestljivi in pogosto odločilni član je bil kar sedemnajst let!

Po sklenjeni vrhunski karieri je svoje znanje predal trenerskemu delu. Živela je njegova košarkarska šola, posvetil se je dokončanju študija, danes pa se predaja družini, delu na Direktoratu za šport in vlogi trenerja prvoligaškega moštva Elektra Šoštanj.

Dušan Hauptman pri vseh svojih odločitvah na prvo mesto postavlja družino. Že kot vrhunski športnik ji je skušal posvečati svoj prosti čas v celoti. A kaj, ko ga ni bilo v izobilju. Tudi njegova pot v klub v tujini bi bila vedno povezana z družino. „Brez družine ne bi odšel v tujino. Nikoli!“ Bil je zanesljiv strelec, igralec s katerim se je poistovetil marsikateri mlad košarkar, bil je vzor generaciji, ki je prihajala za njim. „Danes v klubski košarki in športu nasploh, pogrešam stabilnost domačih igralcev, zvestobo prek katere se navijači, predvsem pa mladina, identificirajo s klubom in posamezniki. Tudi šport je dandanašnji globalna zadeva in primerjava z mojimi aktivnimi leti igranja pravzaprav ni mogoča. Pogrešam pripadnost klubu. Nekdo bi moral biti zadolžen za delo z mladimi, ki bi si želeli ostati v naših klubih.“

Tudi v športu lépo ostane, grenkoba zbledi

V najlepšem spominu Dušana Hauptmana je naslov evropskega pokalnega prvaka iz leta 1994, ko je bil kapetan, razglašen za najboljšega igralca. Nepozabno je tretje mesto na turnirju „Final Four“ v Rimu, leta 1997. „Gotovo sta me ta dva dogodka tekmovalno najbolj zaznamovala in še danes veljata za največji klubski dosežek pri nas. Leta od 1990 do '97 so bila nepozabna, najbolj uspešna in plodovita zame. S športom sem dobil delovne navade, spoznal vrednost moštvenega duha in izgubil predvsem priložnost „biti več z družino“. Danes je drugače, družine potujejo z igralci, tudi v tujini živijo skupaj. Danes se več posvečam družini in upam, da lahko kaj izgubljenega nadoknadim.

Dule je pogosto slišal, da je za šport „malo preveč družinski človek“. „Trpela je tudi šola, saj sem diplomiral pri mojih visokih štiridesetih letih.“ Med neprijetnimi spomini se je Dušan Hauptman spomnil dogodka, ki ga, žal, ni bilo, pa se ga je veselil: „Ko smo leta '97 čakali na sprejem, avdienco pri papežu, ki je malo zamujal, je trener ocenil, da je trening bolj pomemben in morali smo oditi v telovadnico. Kot kapetan je bil Dušan Hauptman zadolžen za stisk roke, izročitev darila in nekaj pozdravnih besed Svetemu očetu. „Srečanja tako ni bilo, lep spomin mi ni bil dan! V vrhunskem športu je pač tako, tam ni demokracije, ni veliko pogajanj. Mora se vedeti kdo odgovarja za stvari. V dobrem in slabem je to pač trener!“

Evropsko prvenstvo v Sloveniji je lepa priložnost!

V pogovoru s košarkarsko legendo smo se dotaknili tudi navijačev, današnje službe na ministrstvu in njegovega „aktivizma“, ki je pomagal, da je danes Union Olimpija spet moštvo, ki polni veliko dvorano.

Evropsko prvenstvo leta 2013 je nekaj največjega, kar se športno organizacijskega lahko zgodi pri nas. Pogoji krovne evropske organizacije se mu zdijo nepravični, hkrati pa upa, da se bo visoka cena izkazala za modro odločitev. Prvenstvo mora biti uspešno! Ne le v tekmovalnem smislu, pomembno je tudi v prizadevanjih, da bi šport navdušil mladino. Nekaj jo mora pregnati izpred računalnikov. „Šport je, po moje, ena redkih dejavnosti, ki lahko odvrne otroke od napačne poti!“ pravi Dušan Hauptman, ki mu je šport pomembno oblikoval srce.