Moč in nemoč poštenega poslovanja
Slovenija | 09.12.2010, 11:36
Na okrogli mizi, ki je v dvorani Zavoda sv. Stanislava potekala včeraj v organizaciji Osnovne šole Alojzija Šuštarja, so se sogovorniki strinjali, da na dolgi rok pošteni načini vsekakor zmagujejo. Okrogle mize so se udeležili predsednik uprave Žita Toni Balažič, član uprave Save, d.d., Vinko Perčič, solastnik podjetja Seaway dr. Japec Jakopin in ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.
Solastnik podjetja Seaway Japec Jakopin je dejal, da so se v preteklosti že soočili s kakšnimi mislimi o bližnjicah, ki bi jih lahko pripeljali do hitrejšega rezultata in večjega uspeha, a so se navsezadnje vselej odločili za bolj pravo pot. V tem podjetju imajo takoj ob vhodu napisana tudi „pravila igre“, vrednote, ki pri njih veljajo in ki naj bi bile skupne tudi vsem njihovim zaposlenim in drugim, s katerimi sodelujejo. Med njimi so skromnost, humor, učinkovitost, premočrtnost, srce za barke, navdušenje, daljnovidnost in upoštevanje tradicije, spoštovanje kupcev. Pravi, da je v Sloveniji prisotna neka težava pri vrednotenju pojma rasti. Poudarja, da podjetje ne more imeti vsako leto dvo- ali triodstotno rast bruto domačega proizvoda, ker bi to pomenilo eksponentno krivuljo, ki pa je svet ne more prenesti, saj so resursi omejeni, če gre tako, potem nekje poči in to se je tudi zgodilo. Vrednote rasti je zato treba spremeniti. „Rast je nekaj, kar bo prispevalo k socialni rasti človeštva, kar bo prispevalo k okoljski rasti človeštva in h kulturni rasti človeštva. Rast je treba na novo razumeti in definirati. Ne moremo reči, da je podjetje doseglo 15 odstotni dobiček, če je pa vse svoje problematiko porinilo na bodoče generacije ali pa na davkoplačevalce, ker jih pač nima v svojih bilancah.“ Sicer zanika nekatere navedbe, da se v Sloveniji ne da prodreti z dobro idejo. Pravi, da se je v preteklih letih mnogo stvari obrnilo na bolje, le vztrajen je treba biti in imeti odlično vizijo.
Predsednik uprave Žita Toni Balažič je uvodoma poudaril, da je v poslovnem svetu premalo prisoten dialog. „Ko poslušam to okroglo mizo, se mi zdi, da je v Sloveniji premalo prenosa modrosti, izkušenj, dobre prakse. Slednja pa se ustvarja tudi na napakah, o katerih pa v Sloveniji neradi govorimo, kar ni prav.“ Sam se sicer v svojih 17-ih letih delovnih izkušenj (bil je tudi v podjetju Spem komunikacije in predsednik uprave Fructala) ni nikoli srečal s korupcijo, pač je doživel drugo bridko izkušnjo. „Namesto da bi se srečal z močjo argumentov, sem se srečal z argumenti moči, zame je to en del kulture, ki je nepošten in ki preprosto zavira razvoj.“ Poleg tega je opozoril, da je v naši državi še vedno prepogosta delitev na naše in njihove, tudi v poslu, kar je obsojanja vredno.
Član uprave Save Vinko Perčič je med drugim okrcal tudi medije, ki pogosto iščejo le negativne zgodbe, o pozitivnih pa premalo poročajo. Kot pravi, so sami zelo uspešni, odlično so sodelovali tako z Nemci kot Avstrijci, a ko so vstopili v slovenski turizem, je nastal problem. Naleteli so na ogromno kritik in nerazumevanja. Sicer pa je prepričan, da je le pošteno delo tisto, ki na dolgi rok prinese sadove. „Ni za obupat. Tudi če je bilo še tako težko, neverjetno, nepravično, ampak na koncu je poštenost vedno zmagala. In iz tega črpaš moč in nikdar in nikoli ne obupaš.“ Kot je dodal, se nikoli ni zgodilo, da ponoči ne bi spal zaradi tega, ker bi ga preganjala misel, da je nekaj nepošteno naredil.
Ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik pa poudarja, da je slovenski človek priden, pošten in deloven, samo do besede mora priti. Kot pravi, sreča veliko sposobnih ljudi, vendar žal tega, kar imajo, velikokrat ne morejo uresničiti. „Zato pa je potrebno malo tveganja, poguma, vendar žal tudi v slovenskem prostoru preradi pristajamo na logiko udobja in ugodja, kar nas ovira.“ Poleg tega je nevaren tudi fatalizem, vdanost v usodo, „češ da se ne da nič spremeniti, hudo je, vse je pokvarjeno. To ni res!“ Pri tem je Jamnik citiral Johnyja Younga, ki je dejal, da je za uspeh potrebno verjeti v Boga, zaupati vase in imeti prijatelje, dovolj so trije, ne dvajset. Boriti se je treba, nič ne bo padlo z neba.
