Obletnica plebiscita z napako ali moteči božič

Slovenija | 28.12.2010, 14:45

Sredi osemdesetih let je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar za praznik Gospodovega rojstva takole nagovoril rojake: Kako bi bil vesel, če bi mogel izreči božično voščilo tudi preko domačega radia v Sloveniji; in to vsem ljudem dobre volje. Božični praznik je vendar na poseben način praznik vseh ljudi, ker je prišel Kristus kot Odrešenik vsega človeškega rodu. Ker žal to ni mogoče, sem toliko bolj hvaležen vatikanskemu radiu da imamo tu ... možnost za vsaj kratke verske oddaje.

Šest let pozneje, ob koncu leta 1990, je nadškof Alojzij Šuštar kot nesporna moralna avtoriteta in zaveden Slovenec pred plebiscitom večkrat spregovoril o pomenu in pravici do samoodločbe. V imenu Cerkve na Slovenskem je skupaj z drugimi škofi podpisal izjavo o plebiscitu „Zrelo, modro pogumno“. Pozneje je prek televizije dejal: „Vabim vse kristjane, pa tudi vse druge, da se udeležijo glasovanja in s svojim DA potrdijo življenjsko moč in ustvarjalno politično voljo slovenskega naroda. Storimo vse, da bo plebiscit uspel. Potem bomo sicer v trdem skupnem delu, a v močnem zaupanju v lastne moči in v še močnejšem zaupanju v Božjo pomoč gradili prihodnost samostojne in neodvisne države Slovenije. Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi...“ Ker so se v dneh pred plebiscitom vse pogosteje začeli oglašati dvomljivci in nasprotniki samoodločbe, so ga še enkrat povabili v hišo, kamor so mu bila vrata vrsto let zaprta. Spet je spodbujal, vabil in razločno zavrnil širjenje malodušja, strahu in obupa. Pošteno in iskreno delo vseh prebivalcev Slovenije, zaupanje v lastne moči in v božjo pomoč je edino prava pot v prihodnost.

Prišel je 23. december 1990 in z njo odločitev velike večine prebivalcev Slovenije, da hočemo svojo državo. Nadškof Šuštar je ob tem dejal: Slovenski božič bo imel danes, v teh razmerah, še prav poseben pomen. Božič pomeni zmeraj nov začetek. In če smo pred kratkim začeli zimo, mislim, da se je za slovenski narod že začela pomlad, in upam, da bo veliko raslo v tej pomladi in da bo ravno božič dal ljudem veliko novega upanja in novega življenja.

Prišel je tudi 25. junij 1991 in z njim Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Do uresničenja plebiscitarne volje je prišlo po zaslugi številnih posameznikov pod vodstvom Demosa, ki so si upali - kljub številnim grožnjam - s trdim delom in zaupanjem v narod postaviti temelje samostojni državi. Hkrati je potekala duhovna prenova Slovenskega naroda. V tistih mesecih so se vrstile molitve za mir, maše za domovino, adoracije pred najsvetejšim ... Če hočemo biti pošteni, smo dobili svojo državo tudi z božjo pomočjo in po čudežu smo se rešili morije, ki je pozneje divjala v drugih delih nekdanje skupne države, čeprav tudi pri nas ni šlo brez žrtev.

Dan po sprejetju temeljne ustavne listine in deklaracije o samostojnosti in neodvisnosti je sledila slovesna razglasitev samostojne države na ploščadi pred skupščino. Povabljen je bil tudi nadškof Alojzij Šuštar, da bi blagoslovil lipo. Ko je želel prebrati besedilo blagoslova, so mu po diktatu najvišjega predstavnika novo nastale države izklopili mikrofon.

Temu zgodovinskemu izklopu v samostojni in neodvisni Sloveniji so sledili številni drugi, kot da je z demokracijo nekaj narobe. Celo za letošnji božič se je ponovil. V Kliničnem centru v Ljubljani so danes teden pripravili tako imenovano božično prireditev, ki je namenjena bolnikom, pa tudi uslužbencem. Pripravila sta jo kulturno umetniško društvo kliničnega centra in medicinska fakulteta. Koncertni del je prevzel dekliški pevski zbor kranjske gimnazije, odprli so razstavo ob 35. obletnici nove stavbe Kliničnega centra ... Na vabilu, ki so ga delili pred prireditvijo, je bilo med drugim napisano: Pozdravni nagovor: generalni direktor UKC mag. Simon Vrhunec. Božično voščilo: župnik UKC g.Miro Šlibar... Pred prireditvijo pa je prišel ukaz z vrha, ki so ga bolniškemu župniku prevedli nekako takole: „Kaj če bi tokrat božično voščilo izpustili!“ Prvič, odkar so začeli s prirejanjem božične prireditve! Ta se je odvijala po programu. Ko je bil na vrsti župnik, so se oči mnogih uprle vanj, on pa je obsedel na svojem stolu. Po prireditvi so se tisti, ki so vedeli za ozadje, spogledovali: „Kot v najbolj rdečih časih!“

In kaj je narobe z božičem, da ostaja za nekatere tako moteč tudi dvajset let po plebiscitu. Vsak splošno razgledan voditelj države ali kake druge večje javne ustanove v demokratični družbi brez težav vošči božič kristjanom, ki se veselimo rojstva Odrešenika. Če pa je „novorojeni Jezus“ prepovedana beseda, če družina z materjo, očetom in otrokom ni več temeljna vrednota v družbi, potem tistim, ki po službeni dolžnosti voščijo za praznike res ne ostane drugega kot, da nekaj nakladajo.

In kakšno povezavo ima to s plebiscitom? To je bil čas, ko je hrepenenje po svobodni domovini povezalo velik del prebivalcev dežele pod Triglavom. Zbližali so se tisti, ki so desetletja po vojni ohranjali zvestobo narodu, domovini in Bogu, čeprav nekateri med njimi v izgnanstvu. Po drugi strani pa so verniki vsemogočne komunistične partije ob padcu železne zavese spoznali, da za preživetje in ohranitev dediščine revolucije potrebujejo novo barvo nove simbole ... Za strnitev vrst bo čas pozneje ... V tem smislu je bil to milostni trenutek za slovenski narod.

Težava je v tem, da se je „berlinski zid“, ki je razdelil naš narod, začel rušiti, ni pa padel. Ni postal „zid objokovanja“ ampak še danes nudi zavetje tistim, ki ohranjajo dediščino revolucije. Plebiscit tako ni prinesel prave demokracije, saj so nekateri še vedno bolj enakopravni od drugih. Zato ne praznujemo le 20. obletnice plebiscita, ampak tudi 70. obletnico osvobodilne fronte. Medtem pa Zveza združenj za vrednote NOB pripravlja novo Dolomitsko izjavo, namesto da bi nehala držati dežnik zločincem in likvidatorjem, ki jim država že desetletja plačuje za s trupli napolnjene jame in brezna.

Za nekatere prihaja čas, ko je treba znova strniti vrste in storiti vse za ohranitev tega, „za kar so se borili“. Zato pri nas komunizem ni diktatorski režim. Zato se predsednik države odkrito postavlja na povsem določeno stran in se izreka v primerih, ko bi moral kot predsednik vseh, prepustiti volji ljudstva, da se demokratično odloča za to ali ono izbiro. Zato imamo Titovo cesto in kaj lahko v njeni bližini dobimo še Gadafijev stadion. Denar ne smrdi. Zato imamo vlado, ki v „kardeljanskem“ duhu izumlja vedno nove rešitve, za njimi pa ostajajo pogorišča, kjer so stale močne gospodarske družbe. Tudi gospodarska diplomacija, ki se odpira Balkanu in deželam diktatorjev ni tako nedolžna. Vsak trezen gospodarstvenik priznava, da naše gospodarstvo lahko najprej dvigne zahteven, a zanesljiv evropski trg.

Na dan samostojnosti in enotnosti se je izkazalo, da ikonografija plakata s stisnjeno rdečo pestjo le ni tako nedolžna. Dokumentarnemu filmu o slovenskem plebiscitu je po poročilih sledil še dokumentarec Pesem upora, v katerem se je neprestano pojavljala stisnjena rdeča pest. Plebiscitu sicer ne bodo mogli „ugasniti mikrofona“ preden pa bo dobil dostojno mesto v slovenski zgodovini, pa bo preteklo še nekaj Save.