Wikileaks – Vatikan: ničesar senzacionalno novega

Svet | 15.12.2010, 11:58 Marta Jerebič

Tudi v tokratnem Sredinem pogledu v svet se bomo ustavili pri Wikileaksu. Ta je konec minulega tedna objavil več ameriških diplomatskih depeš, ki zadevajo Vatikan.

Ob tem je že na začetku treba poudariti odziv vatikanskega tiskovnega predstavnika p. Federica Lombardija, ki je dejal, da poročila odražajo domneve in mnenja tistih, ki so jih napisali, in jih torej ne moremo jemati kot uradna stališča Svetega sedeža, niti kot natančne navedke besed njegovih uslužbencev. Njihovo verodostojnost je torej treba presojati zadržano in z veliko mero previdnosti.

Wikileaks je že pred časom objavil depešo, iz katere je razvidno, da je bila za ameriško diplomacijo izvolitev Josepha Ratzingerja popolno presenečenje. Pričakovala je namreč izvolitev nekega južnoameriškega kardinala. Če to lahko vzamemo kot zanimivost, pa so konec tega tedna na dan prišla nekatera poročila, ki so jih napisali uradniki ameriškega veleposlaništva pri Svetem sedežu, potem ko so se osebno srečali s kakšnim od vatikanskih diplomatov. Vendar – kot poudarja p. Lombardi, ta poročila odražajo mnenja in domneve tistih, ki so jih napisali. Poleg tega pa so pravilno ali napačno interpretacijo dodali mediji, ki so jih objavili.

Ena najbolj omenjanih depeš se nanaša na obravnavanje primerov spolnih zlorab na Irskem. Namestnica ameriškega veleposlanika pri Svetem sedežu, Julieta Valls Noyes, to obravnava v poročilu z dne 26. februarja letos. Vse, kar so mediji ob tem povzeli, pa je bilo to, da Vatikan ni hotel sodelovati v preiskavah neodvisne Murphyjeve komisije.

Sama depeša je nekoliko drugačna. Omenjena uradnica je v poročilu zapisala, da se je Vatikan zelo hitro odzval na odkritja spolnih zlorab v dublinski nadškofiji, deloma zato, ker se je ključnih lekcij naučil iz škandalov spolnih zlorab leta 2002 v ZDA. „Prva skrb vatikanskih in irskih uradnikov so bile žrtve,“ je zapisano v poročilu. Zapletlo pa se je pri načinu preiskave. Konkretno: Vatikan je izrazil nezadovoljstvo, da je neodvisna Murphyjeva komisija, ki je preiskovala primere, obšla diplomatske kanale in hotela zaslišati apostolskega nuncija ter pridobiti druge informacije od Kongregacije za nauk vere.

V depeši je zapisano naslednje:

„Vatikanski državni tajnik Bertone je pisal irskemu veleposlaništvu, da mora zahteva glede preiskave priti prek uradnih diplomatskih kanalov.“

Depeša torej ne govori o tem, da Vatikan ni hotel sodelovati v preiskavi Murphyjeve komisije. Seveda pa ostaja vprašanje, zakaj komisija tudi po tem ni uporabila uradnih diplomatskih kanalov za pridobitev želenih informacij ... Preiskovalno telo ene države pač ne more kar meni nič tebi nič poklicati na zaslišanje visokega uradnika druge države, ne glede na težo obravnavane teme. Tega ne dovoljuje nobena suverena država na svetu in Vatikan pri tem ni izjema.

Mediji so pisali tudi o tem, da naj bi bila irska vlada prisiljena vatikanskim uradnikom podeliti imuniteto. Dejstvo pa je, da vatikanski uradniki, kot je apostolski nuncij, ne potrebuje imunitete, saj jo že tako ali tako ima kot predstavnik suverene države.

Druga najbolj navajana depeša zadeva odnose z anglikanci. Napisana je bila 30. novembra 2009, po pogovoru z britanskim veleposlanikom pri Svetem sedežu Francisom Campbellom. Ameriško veleposlaništvo v poročilu pojasnjuje, da je odločitev papeža Benedikta XVI., da olajša prestop anglikancev v rimskokatoliško vero, pahnila odnose med anglikanci in Vatikanom v najhujšo krizo v zadnjih 150 letih. In da bi papeževa odločitev lahko sprožila nasilje proti katoličanom. Dejansko smo ob papeževem obisku v Veliki Britaniji dobili popolnoma drugačen vtis ....

Nekaj drugih dokumentov sporoča še bolj osebna mnenja omenjene uradnice na ameriškem veleposlaništvu. Med drugim vatikanskega državnega tajnika, kardinala Tarcisia Bertoneja, označuje za splošno znanega 'yes man-a', torej človeka, ki vsemu pritrdi. Piše, da nima diplomatskih izkušenj in da govori samo italijansko. Kardinal Bertone pravzaprav ne govori le italijansko, ampak tudi francosko in špansko. Res pa je, da ne govori angleško, kar je za ameriško diplomatko očitno moteče. Kot poročajo italijanski časopisi, je Bertone v odgovoru na Wikileaksove dokumente dejal, da je zelo ponosen, da je opisan kot 'yes man', glede na to, da ta slikovit opis odraža njegovo podporo papeževemu pastoralnemu delu.

Depeše nadalje komentirajo tudi prezaposlenost vatikanskega tiskovnega predstavnika p. Federica Lombardija, ki je poleg te funkcije še direktor Vatikanskega televizijskega centra in Radia Vatikan. Depeša nadalje omenja, da p. Lombardi ne sodi v najožji krog papeževih sodelavcev, nima vpliva na glavne odločitve in ne oblikuje sporočil, ampak jih le posreduje. Pravzaprav ni skrivnost, da p. Lombardi posreduje naprej to, kar mu naroči državno tajništvo, saj je to ustaljena način dela že vse od ustanovitve Tiskovnega urada Svetega sedeža naprej in je Lombardi sam pojasnil v nedavnem intervjuju za BBC.

Razkrite so bile še druge depeše, ki obravnavajo vatikansko stališče do turškega priključevanja EU, odnose med Vatikanom in Kubo, Irak itd.

Kakorkoli, depeše (vsaj ne doslej) ne vsebujejo nekih senzacionalnih razkritij, ampak bolj kritike na račun vodenja državnega tajništva in vatikansko komuniciranje. Po mnenju ameriške diplomacije se rimska kurija ne zmeni za komunikacijo 21. stoletja.

Ironično pa je to, da je tarča kritik glede komunikacije 21. stoletja z Wikileaksovim razkrivanjem postala ravno ameriška diplomacija. Njeni dokumenti so postali javni ravno zaradi te sodobne komunikacije. Andrea Tornielli, vatikanist pri italijanskem časopisu Il Giornale, na svojem blogu poudarja, da vsaj zaenkrat ni podobnih javnih objav zaupne komunikacije med Svetim sedežem in apostolskimi nunciji po svetu, kar dokazuje, da tradicionalna komunikacija in včasih šifriran jezik še dosežeta svoj namen.

V pričakovanju drugih razkritij pa Tornielli dodaja, da smo mnenja, ki so pozneje končala v diplomatskih poročilih ameriškega veleposlaništva, lahko prebrali že v časopisih in na blogih po vsem svetu.

Pravzaprav nič novega, tudi to ne, da so jih določeni tuji mediji interpretirali po svoje, seveda v smislu negativne nastrojenosti proti Vatikanu.