FOTO: Petje šolskih zborov

| 24.11.2010, 08:52 Matjaž Merljak

Kdor je do zdaj dvomil, ali bo tukajšnja slovenska otročad - glede na poplavo prevladujoče moderne glasbe - še ohranila pomen in ljubezen do slovenske narodne pesmi, si je mogel razjasniti vprašanje na festivalu petja šolskih zborov v San Justu. Na povabilo Balantičeve šole se je šest tukajšnjih sobotnih tečajev odzvalo, da s petjem prispevajo k proslavitvi 60. obletnice njihove šole.

Tako se je 24. oktobra 2010 dvorišče Našega doma spremenilo v veledvorano z okrašenim gigantskim odrom, zaslonom na desni in odgovarjajočimi zvočnimi napravami.

Že smo imeli v rokah izvirno izdelane sporede - delo Veronike Kržišnik Modic, ko nam je Marija Zupanc Urbančič napovedala pozdravnoslavnostni govor voditeljice šole Irene Urbančič Poglajen, s poudarkom na vrednosti naše narodne pesmi tudi za naše otroke in družine ob Slomškovem zapisu: »Slajše reči na svetu ni, kakor je lepa pesem. Ni jih pa tudi na svetu ljudi, ki bi rajši peli kakor Slovenci.«

Vrsto nastopov so začeli domači, Balantičevi pevčki z dirigentkama Marijo Krajnik Štrubelj in Kristino Skvarča Šenk ob pesmih: Zdravilo za strah, Mama in Roke gor.

Prešernovi šolarji, ki jih uči Marjanka Ayerbe Rant, so nas razveselili s poučnima pesmicama Prstna igrica in Samoglasniki ter narodno Navzgor se širi rožmarin.

Tudi Jurčičeva šola je pripravila tri pesmi ob spremljavi inštrumentov, s pevovodkinjo Anico Klemen Boltežar: Beli cvet, Dekle je po vodo šla in Izidor ovčice pasel.

Jegličeva šola si je s Saši Jelenc Vodnik ob kitari izbrala pesmi: Vrabček poje, Sinička, Sonce se smeje ter Poj, poj, ljuba ptičica.

Baragova šola se je oglasila pod vodstvom Ani Koprivnikar Rozina ter Monike Urbanija Koprivnikar z Moja Slovenija, Baragova šola - šola naša in Veselje v srcu nosim.

Slomškovi šolarji so zapeli pod vodstvom Marcela Brule: Divji zahod, Oj gora ta banerina in Verige prijateljstva.

V celoti je bil program brezhibno izveden. Prevladovale so slovenske narodne pesmi, prepletene z otroško igrajočimi. Sem ter tja se je pojavila tudi modernejša z avtorstvom nastopajočega dirigenta.

Čudovit je bil pogled na menjajoče se skupine, različne po številu, uniformah, glasovih, spremljajočih inštrumentih ter zunanjem izražanju.

Kot slika in melodičnost je bila pač najbolj učinkovita zadnja točka programa »venček« slovenskih narodnih pesmi in popevk, ki je z ubranimi 200 glasovi otrok od 4 do 12 leta in ob inštrumentalni spremljavi pustila v navzočih nepozabne vtise.

Posebne pozornosti je bila deležna celotna režija, saj je zahtevala stalno premikanje posameznih skupin, kar pa je mojstrsko rešila glavna režiserka Danica Malovrh, ki je vnesla med spreminjajoče se prizore tudi prijetne dvogovore otrok, ki so obenem nakazovali vsebino programskih pesmi.

Nastop je bil vreden priznanja, ki ga je ob koncu izrekla predsednica našega osrednjega društva Zedinjena Slovenija Alenka Godec z besedami »S pesmijo vzgajamo in bogatimo našo narodno identiteto in kulturno dediščino«.

V splošno navdušenje so tudi začeli »deževati« šopki cvetja vsem zaslužnim osebam, kar se je prelilo v ponovitev »venčka«, skupne pesmi, ki je izzvenela v splošno željo »ŠE BOMO PELI«!