Jožko Kragelj se je poslovil

Slovenija 01. 12. 2010, 13:03

Na mednarodni dan za odpravo smrten kazni so se verniki na Primorskem poslovili od Jožka Kraglja, duhovnika, ki je bil tik pred praznikom sv. Petra in Pavla 1949 obsojen na smrt z ustrelitvijo.

Pri pogrebni maši v romarski cerkvi v Logu pri Vipavi, ki jo je daroval škof Metod Pirih, se je pri oltarju zbralo približno 80 duhovnikov. Svetišče so napolnili prijatelji, znanci in nekdanji farani enega najbolj dejavnih duhovnikov koprske škofije v desetletjih po koncilu. Meseci čakanja na smrt in zapor ga niso strli, ampak mu obrusili značaj, utrdili vero in poglobili ljubezen do naroda in jezika. Jožko Kragelj, doma iz Modrejce, si je za zadnji zemeljski dom izbral pokopališče na Marijinem Celju, od koder je lep razgled na Staro in Sveto goro, ki sta mu bili zelo pri srcu.

Dopisnik Miran Mihelič je o pokopu Jožka Kraglja zapisal: Na zadnji poti so ga ljudje spremljali z globoko zavestjo in hvaležnostjo do njegovega ljubečega žrtvovanja veri in kulturni zapuščini. Pred odprtim grobom na Marijinem Celju mu je v slovo zapel moški pevski zbor iz Mosta na Soči, spregovoril pa domačin Gabrijel Humar, ki je bil njegov strežnik v času 11-letnega službovanja v župniji Lig. Vprašal se je: Sedaj, ko stojimo tukaj, na zadnji postaji vašega zemeljskega romanja, zakaj vaša želja, da vas semkaj ponesejo vaši nekdanji marijaceljski strežniki, zakaj v ta grob, zakaj na to pokopališče- zakaj Marijino Celje?“ Opisal je, kako je gospod Kragelj prišel, pred 44 leti v te hribe prizadet in razočaran, a pri njih ostal najdlje na svoji župniški poti, čeprav je bil stalno utesnjen pod oblastniškim pritiskom, omejevan in nadziran… A z zavestjo, da ljudstvo potrebuje pastirja, ki jih je, razumevajoč igrive otroke, odprtih rok, neustrašeno vodil mimo oblastniških ovir, po poti zakramentov. Bil je »gospuod«, ki je svoje talente neustrašeno prenašal na župljane, neprestano, odstiral pot v svet, med knjige, v glasbo, dramsko igro in nam jo znal tudi pokazati. Neprestano fotografiral župnijsko dogajanje. Tudi ob slovesu, 1977 leta, ste nam priporočili: „Ne pozabite na rajne. Skrbite za pokopališče, vesel sem, da pridem v tako urejen kraj!“ In sedaj vemo, zakaj prihajate sem gor: Predvsem, zaradi nas, vaših nekdanjih župljanov, saj ste ohranjali stik z nami in to, vse pogostejši.« Zaradi njegove trdne povezanosti z Beneškimi Slovenci, je nazadnje, med strašljivim bučanjem burje v krošnjah dreves in zvonenjem, kot bi to ponazorilo vse njegovo življenje, zadonela še njih pesem: „Oj božite me tele dolince, ko was muoram jaz zapustit!“

Krajši življenjepis

Jožko Kragelj se je rodil 4. februarja 1919 v vasi Modrejce pri Mostu na Soči. V Gorici je končal gimnazijo in bogoslovje ter bil 8. decembra 1942 posvečen v duhovnika. Po kratki kaplanski službi v Idriji je postal župnik na Livku nad Kobaridom. Leta 1948 so ga zaprli in obsodili na smrt z ustrelitvijo, pozneje sodbo spremenili na dvajset let prisilnega dela in nazadnje znižali. Sedem let in pol je preživel v različnih zaporih, bunkerjih, samicah in delovnih taboriščih. Po prihodu iz zapora je bil župnik v Velikih Žabljah, v Gočah, v Marijinem Celju, Vrtojbi, v Podkraju, v Batujah. Leta upokojitve je preživljal v vipavskem malem semenišču, v duhovniškem domu v Gorici in nazadnje v domu ostarelih v Vipavi, kjer je 27. novembra 2010 tudi umrl.

Po prihodu iz zapora se je Jožko Kragelj z veliko vnemo posvetil pastoralnemu delu na župnijah, čeprav je nad njim še vedno bdela „udba“ in pazila na vsak njegov korak. Povsod je znal poskrbeti za lepoto bogoslužja, pastoralne sodelavce od ministrantov do pevcev ter za obnovo župnijskih cerkva in podružnic. K sodelovanju je povabil tudi slikarja Toneta Kralja. Vsem je znal posredovati ljubezen do jezika in naroda, ki jo je kot deček doživljal pri domačem župniku Josipu Abramu. Ta je zaznamovala tudi njegove pridige, zato so ga drugi duhovniki pogosto vabili na ljudske misijone in duhovne obnove.

Jožko Kragelj je bil tudi pisatelj. Pisani besedi je bil zvest od študentskih let, ko so prvi literarni prispevki izšli v predvojnem Mentorju. Marijan Brecelj je njegovo pisateljsko dediščino razdelil v dva tematska sklopa, ki se neprestano prepletata in zlivata v eno podobo. To so najprej pripovedna besedila, ki jih je navdihnila domača pokrajina, v drug sklop pa sodijo besedila z močno avtobiografsko noto. Knjiga „Iz moje celice“ ki jo je najdlje nosil v svojem srcu in opisuje najteže trenutke njegovega življenja v zaporu, je izšla šele 1997. Več kot polstoletno pisateljsko pot je začel s kratko prozo, ki sta jo objavljala koledarja Goriške in Celjske Mohorjeve družbe. Od tod zbirka črtic „Moja Tolminska“. Sledil je roman „Simon iz Ruta“. V sedemdesetih letih je prevedel več del italijanskega duhovnika Alessandra Pronzata. V samostojnih biografskih delih, ki so izšla v zbirki Graditelji slovenskega doma pa je predstavil Ivana Trinka, Vinka Vodopivca, Simona Rutarja in Petra Butkoviča. V „Letih dozorevanja“ pa je med drugim predstavil osebna srečanja z beneškimi Čedermaci in primorskimi pisatelji. Sodeloval je pri predstavitvi nekaterih cerkva in monografijah posameznih župnij. Med njegovimi zadnjimi deli pa je roman „Iz vojne v novo življenje“ je posvetil Slovencem v Benečiji.

Spominski oddaji boste v našem programu lahko prisluhnili 11. decembra ob 18.30!