Kmet je simbol pravičnega in poštenega človeka

Slovenija | 17.10.2010, 15:30

Na Ponikvi in Slomu se je danes z geslom»Pridno delo naših rok blagoslovi dobri Bog«, odvijal že 7. vseslovenski shod kmetov pri bl. Antonu Martinu Slomšku, zavetniku slovenskih kmetov, slovenskega kmetijstva in kmetijskega slovstva.

Srečanje se je začelo s slovesno opoldansko sveto mašo v cerkvi sv. Martina na Ponikvi. Ob somaševanju prisotnih duhovnikov jo je letos daroval murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Ta se je v homiliji ustavil ob razlagi božje besede današnje nedelje in jo navezal na današnji družbeni trenutek industrijske družbe, ki se ne meni za pravico in poštenost, ki jo ne zanima zdravje ljudi in človekovo dostojanstvo, ki si je podredila tudi kmetijstvo, ki ga sili v industrijskost.

„Pred industrijsko družbo kmetje nastopate kot advokati zemlje. V njenem imenu kličete po pravici in poštenju. Industrijsko družbo nenehno opozarjate: »Od česa pa boš živela? Ljudje v tovarni in ljudje na njivi so vendar zavezani zemlji. Ona je skupna pravica vseh.« – Tako ste podobni vdovi iz evangelija, ki pred mogočnim sodnikom vztraja in ne popusti pri doseganju svoje pravice.

Ko kmetje obdelujete zemljo, premagujete smrt! V semenu je kal novega življenja. Seme mora umreti, da čez čas zaživi, (z)raste in daje svoj sad za usta meščanov in vaščanov. Kmetje ste nenehno priče novega rojstva v hlevu in na njivah. Ko ste notranje, intimno povezani s cikli rasti, zorenja, umiranja in nastajanja novega življenja, odkrivate prisotnost Boga Stvarnika. Življenjska energija, ki se pretaka prek vašega dela na plodove zemlje ter živino v hlevu, je ena sama Božja milost. Ona vas vodi tudi pri vašem vsakodnevnem odločanju. Božja milost je gonilna sila vaših odnosov v družinah, med sovaščani, po organizacijah, v katere ste vključeni, pa tudi v celotni družbi. Božja milost, ki daje zdravo kmečko pamet, je izvir in končni cilj razločevanja med dobrim in hudim, med prav in narobe; je hrbtenica vrednot in etičnega ravnanja,“ je v homiliji naglasil škof Štumpf.

Nagovor pa je zaključil z besedami:

„Spoštovanje narave in njenih zakonitosti, odgovornost in skrb za zemljo niso torej modna muha ali stvar dobre volje, niso predmet »trgovanja«. Ne gre niti za »izziv« Boga. Gre za nujnost izbire med »da« in »ne« življenju. Ali kot je bilo zapovedano že v raju: »Obdeluj in varuj« (prim. 1 Mz 1,28)!

Dragi kmetje! Ostanite na zemlji! Z velikim spoštovanjem in odgovornostjo jo obdelujte in varujte. Vi ste stražarji življenja na poljanah tega izmučenega sveta. Tudi blaženi Anton Martin Slomšek je hrepenel: »Zemljo materino obdelovati želim, dokler nekdaj v materini zemlji počivam, ako bo Božja volja tako.« Bog naj vam pomaga do pravice in naj blagoslavlja pridno delo vaših rok!“

Za lepoto bogoslužja na letošnjem shodu kmetov so poskrbeli člani pevskega zbora župnije Sveti Peter in Pavel s Ptuja. Slomškova misel »Pridno delo naših rok blagoslovi dobri Bog«, ki je geslo letošnjega srečanja, je prišla posebej do izraza ob prinašanju darov k oltarju. Kmetje iz različnih koncev Slovenije so z izvirnimi darili iz svojih krajev izrazili hvaležnost do plodov, ki jih daje narava.

Vse prisotne so po maši pogostile članice osmih lokalnih društev kmečkih žena ter vinogradniki iz Šentjurja, sledila pa je svečana akademija pred rojstno hišo blaženega Antona Martina Slomška na Slomu. Tam je zbrane nagovorili zamejski duhovnik, rektor Katoliškega doma prosvete „Sodalitas“ v Tinjah, Jože Kopeinig. Njegov nagovor objavljamo v celoti.

Drage kmetice, dragi kmetje!

Pridno delo lastnih rok blagoslovi dobri Bog! Te krilate besede učitelja našega naroda škofa Antona Martina Slomška so hkrati prošnja in oporoka, ki nas spodbujata k razmišljanju, kako je kmečki človek s svojim garanjem obdeloval zemljo ter s svojim srcem hvalil Boga, delivca vseh dobrot.

Svet je v nenehnem razvoju. Po dolgih stoletjih kmečkega obraza naših dolin je v 19. stoletju industrijska revolucija omamila svet. Današnji tehnizacija in digitalizacija sta marsikaj postavili na glavo. – In vendar krompir še vedno raste v zemlji – in ne na drevesih. In kruh se še vedno pridela iz žita – in ne iz plastike. V zadnjih desetletjih se je število prebivalcev, ki delajo v kmetijstvu, vedno bolj krčilo. Vedno manj kmetov mora pridelati vedno več osnovne hrane za ostali del prebivalstva. Kmet, četudi simbol svobodnega človeka, je vedno bolj vklenjen v kolesje čim večje in čim cenejše proizvodnje.

Kmečki stan je bil steber družbe in hkrati dobrotnik ljudstva, a dostikrat ni bil deležen zasluženega priznanja ali pohvale. Ko govorimo o preteklosti, se hkrati sprašujemo, kako je danes. Na kateri lestvici družbenega priznanja in vpliva je danes kmečki človek? – Se tudi kmetje sami zavedajo svoje pomembnosti? Ali se današnja družba sploh zaveda, kako pomemben je kmečki stan, ki preživlja naš rod ter neguje naravo in prirodo, da najdemo v njej tudi uteho in vedno novih moči?

Kaj je dika kmečkega stanu? – Kmetje so vedno živeli dobro sosedstvo. Pomagati drug drugemu je pri njih samoumevno. Že v preteklosti, ko še ni bilo tolikšnega števila cest in povezav med kraji, so si bili tudi krajevno oddaljeni kmetje najpozornejši sosedje. Dobra soseščina ima v kmečki govorici poseben zvok. Že od nekdaj je za dobro sosedstvo veljalo, da vsaka najmanjša pomoč velja več, kot sto nasvetov.

Druga dika je zvestoba krščanskemu izročilu. – Znamenja, kapelice in križi ob vsaki kmečki hiši, na poljih in križpotjih zgovorno pričajo o ozemljeni veri naših prednikov, ki so se zavedali, komu naj se za rast in zorenje, za setev in žetev, za srečo in blagoslov zahvaljujejo.

Osebno nisem sin kmeta, sem le sin bajtarja. Doma smo imeli samo pet krav, konja, nekaj svinj in ovce. Med študijem sem med počitnicami najraje delal v hlevu, kidal gnoj in razvažal gnojnico. Takrat sem zvečer vsaj vedel, koliko sem storil. Kmečko delo me je veselilo, četudi sem se z vsem srcem že zelo zgodaj odločil za duhovniški poklic. In kot duhovnik sem bil povabljen, da Vam danes v tej vlogi tukaj tudi spregovorim.

Verjetno vse nadaljnje misli ne zadevajo vas, ki ste tukaj, temveč tiste, ki jih ni med nami. Verjetno tudi Vi z žalostjo opažate, da se dandanes tudi že nekateri kmetje sprenevedajo ter zapravljajo svojo prirojeno in podedovano dostojanstvo. Ponašajo se s prostranimi polji, z ogromnimi traktorji, s polnimi hlevi; prisegajo na čudeže z umetnimi gnojili, na skoraj stoterne pridelke itd., a dostikrat pozabljajo na Tistega, ki edini daje rast in dokončno žetev.

Kolikokrat ob nedeljskih dopoldnevih slišimo ropot traktorjev na poljih, ki kosijo, orjejo ali razvažajo gnoj. Namesto ropota traktorjev bi bilo verjetno pametneje, če bi tudi tisti kmetje prisluhnili orgelskim zvokom v cerkvi in se zahvalili Bogu za rast in zorenje, za bogato žetev in še za marsikaj. Kmetje so v preteklosti zgodaj vstajali. Z jutranjim svitom so bočili svoj delovni vsakdan do večerne zore in ga prekinjali z molitvijo, ko so zvonovi iz visokih lin vabili k duhovnemu oddihu. Moj namen ni obujanje preteklosti in venčanje z versko romantiko. Vse to ni bila zgolj zunanja tradicija, temveč izraz tiste žive vernosti, ki jo je kmečki rod najvarneje in najbolj prepričljivo ohranjal in izročal iz roda v rod.

Kako je danes? To Vi bolje veste kot jaz! – A še vedno veljajo zlate besede dobrega in sedaj tudi že blaženega papeža Janeza XXIII., ki je v svojem dnevniku zapisal: »Človek je največji, kadar kleči in najlepši, kadar moli!«

Naj omenim še tretjo diko. – Kmet je tudi simbol za pravičnega in poštenega človeka. Današnji tajkuni, med katere sodijo nekateri politiki in drugi mogočneži, kvarijo družbo, ker se okoriščajo na račun drugih. Kdor dela vse za denar, bo za denar kmalu vse naredil! – Kje so danes še merila socialne pravičnosti in naravnega poštenja?

Kmetje so v današnji družbi tisti tihi oporečniki, ki še ohranjajo svoje človeške vrline in krščanske vrednote. Kmetje so bili marsikdaj in so še hrbtenica družbe in tudi največkrat srce krščanske tradicije, ker je za človeka pomembno, da ne živi tja v en dan, temveč zavestno in s hvaležnim srcem, ker se zaveda, da je vse, kar je in ima, le Božji dar. Na obalo večnosti ne bomo odnesli ničesar, razen dobrih del.

Čestitam Vam, da ste si za letošnje geslo izbrali Slomškovo besedo: »Pridno delo lastnih rok blagoslóvi dobri Bog!« – Dobro se zavedate, da bi bilo premalo take besede samo citirati, saj jih je v vsakdanjem življenju in prizadevanju treba tudi udejanjati. – Tovrstne spodbude nikdar ne zastarijo. Četudi so bile izrečene pred 150. leti, ohranjajo svojo svežino in bodrilno moč!

Drage kmetice in dragi kmetje! Vaše življenje in Vaše poslanstvo ne drsi kot nerodovitni pesek med Vašimi prsti, temveč kot rodovitno seme za našo družbo, za naš narod in za našo vero!

Vi ste dobrotniki naroda, svetilniki zdrave narodnosti, priče zvestega krščanstva, braniki prave človečnosti!

Bodite in ostanite naš ponos, kakor do sedaj, tudi še v prihodnje!