So najlepše pesmi že napisane?
|
Že nekaj časa me mori vprašanje, kaj se je zgodilo s Slovenci, ki smo nekoč veljali za pregovorno pridne, poštene, iskrene in na sploh dobre. Vse te lastnosti so navdihovale rodove pesnikov in pisateljev, ki so občudovali klenost slovenskega človeka, njegovo ljubezen do zemlje, naroda, domovine. Kje so danes te ljubezni? So najlepše pesmi potemtakem že napisane?
V času razsvetljenstva je pesnik Valentin Vodnik dramil Slovence in jih spodbujal z verzi: Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. In kaj na to porečejo današnji kmetje? Ko ob delovniku, ki je na kmetiji daljši od 8 ur in ne pozna prostih sobot, nedelj, praznikov, človek komaj zasluži za preživetje, tudi Dramilo izgublja moč.
Ob koncu Vodnik posvari: lenega čaka strgan rokav, / palca beraška, prazen bokal ... A tudi temu ni več tako. Žalostna resnica je, da v Sloveniji pridnega čaka strgan rokav, da so na beraški palici ljudje, ki so garali, a niso prejeli poštenega plačila za svoje delo, zdaj so lačni, izmučeni in izkoriščeni. Nepošteni delodajalci pa podjetja prodajo ali spravijo v stečaj, se celo upokojijo oziroma brez sramu zelo dobro živijo od nepošteno nagrabljenega denarja.
Razlogov za žalost je žal res vedno več. A vendarle upanje umre zadnje in nekaj so ga, vsaj pri meni, vzbudili delavci, ki so pogumno spregovorili in razkrili afero Dimic, ki ima globoke in široko razpredene korenine. Vsaj pregovor, da ima laž kratke noge, tudi danes drži. A laži je preveč, lažnivi kljukci na odgovornih položajih, slovenski termin za laž pa se v 21. stoletju glasi iznajdljivost. Šteje, koliko imaš pod palcem, ne kako si premoženje pridobil.
Bomo kmalu v takšnem položaju kot Grčija? Kaj nas čaka? Kam vse to vodi? Običajna vprašanja, ki si jih iz dneva v dan zastavljamo. Kako bo? To vprašanje vznemirja.
Ko obupamo nad pravičnostjo na Zemlji, najdemo uteho v upanju, da bomo pred Stvarnikom prav vsi polagali svoje račune. Takrat nikomur ne bodo v pomoč nobeni politični botri, tudi denar, ki je sveta vladar, bomo pustili v solzni dolini. Rajnih se bomo v teh dneh še posebej spomnili v molitvi, ki je najmočnejša vez. In pravzaprav ob lepih spominih edina. Naj bo spomin tudi tiha hvaležnost za vse, kar so nam dobrega storili. Teolog Rahner je zapisal: „Obhajaj praznik vseh svetih kot praznik tihote in zvestobe, hrepenenja in verovanja! Spominjaj se svojih mrtvih, ki živijo!“
Ob koncu svojega razmišljanja se vračam k začetku, saj verjamem, da so misli naših pesnikov in pisateljev preroške. Zato upam, da v prihodnosti oživijo tudi besede Ivana Cankarja, ki je v Kurentu zapisal: »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Zato bodimo mi, kristjani, ki poznamo izvir Luči, vere, upanja in ljubezni misijonarji v domovini, ki nas potrebuje.
