Kje bomo potegnili črto?

| 20.10.2010, 07:48

Pred kratkim sva se z znancem dobila ob kavi in pogovor je seveda nanesel tudi na gospodarski položaj v Sloveniji ter na stisko ljudi, ki ostajajo brez služb in so na robu preživetja. Znanec je počasi, z občutkom srknil iz skodelice in mirno rekel: „Veš, jaz se skušam od tega čim bolj distancirati. To vzdušje ni prijetno in spodbudno. Vznemirja me in ne morem biti sproščeno ustvarjalen pri svojem delu. Pravzaprav mi škoduje. Zato smo z družino preživeli mesec dni v sončni Kaliforniji, razmišljam pa, da bi se tudi naslednji mesec za nekaj časa umaknili. Mogoče na Tajsko ...“

Najbrž je opazil, da ga prav karirasto gledam, zato je dodal: „Veš, nekje pač moraš potegniti črto. Sicer tudi tebe pokoplje.“

Ker moj pogled ni bil nič jasnejši, je nadaljeval: „Poglej – naši sosedje so v prometni nesreči izgubili otroka. To je res strašno. Skušali smo jim pomagati, izrekli smo sožalje in čutimo njihovo žalost, ampak … Tu potegnem črto. Nekje jo moraš. Ali pa misliš, da bi moral zdaj zaradi njihove bolečine skrivati svoje otroke in svojo srečo ob njih? Bi moral tudi jaz nehati živeti?! … Ali pa tole: medtem ko ti po dobrem kosilu piješ tole kavico, je nekaj milijonov ljudi na drugem koncu sveta izsušenih brez pitne vode in brez hrane umirajo pred očmi CNN-a. Pa kaj bi rad? Da jaz iz solidarnosti ne pijem več kave in se nikoli več do sitega ne najem? To nima smisla. Zato moraš nekje potegniti črto! Sicer ne preživiš. To je dejstvo.“ In je srknil …

Nič mu nisem odgovoril, a moja kava je v hipu izgubila okus, láhko kosilo pa se je v želodcu spremenilo v nekaj ton težak tovor.

Je to res tako enostavno? Potegneš črto in se preprosto držiš na tej strani? Na strani prijetnega, lepega in pomirjujočega? Znotraj steklenega zvona? … Kje jo potegneš? Okoli svojega mesta? Okoli svoje družine? Ali le okoli sebe? Morda pa tudi v sebi le okoli glave, da srce z vsemi bolečinami, upi in hrepenenji ostane zunaj?

Spomnil sem se prijateljice, ki mi je nekoč razložila svoje osnovno življenjsko vodilo: „Beži stran od nesrečnih in negativnih ljudi. Ti se prisesajo nate in pijejo tvojo energijo. Od takih ljudi moraš takoj stran! Daleč stran! Išči svetlobo ...“ Takrat sem v hipu začutil potrebo, da bi bil nekje daleč stran … od nje.

Empatija je vendar poglavitna stvar, ki nas ljudi dela človeške. Solidarnost je tisto, zaradi česar nam je v kritičnih trenutkih vendarle lažje in bolj toplo pri srcu. Morda pa le napačno razmišljam, ko sem prepričan, da se s temi enotami merijo prijateljstvo, pripadnost, človečnost … celo domoljubje.

Je kritičnih situacij morda nenadoma preveč? Smo pripravljeni le na eno poplavo letno, le na eno propadlo podjetje? Zmoremo le omejeno število brezposelnih v oddaljeni pomurski regiji? Je nenadoma vse preblizu? Je začel trd in krut življenjski vsakdan pljuskati čez našo potegnjeno črto?

Kaj zdaj?

Ja, res je, težko je sočustvovati na vse strani. Ja, težko je kar naprej delati tisoč drobnih korakov, ki utrujajo in so na videz brez pravega učinka. Ja, težko je kar naprej dajati in se razdajati. Težko.

A vendar se skrivnost lepote življenja skriva prav v tem. Živeti le na svoji strani črte je nevarno. Svet znotraj steklenega zvona je varljiv. Krhek je zaradi svoje omejenosti in ga lahko pravo življenje prav zato v hipu odpihne. Ne bojmo se pravega življenja z vsemi njegovimi sencami. Le v njem namreč lahko v polnosti zaživimo svojo svetlobo in jo nudimo drugim … Ali pa jo prejemamo od drugih. Naj se pretaka, naj kroži … le ne zapirajmo je. Kajti brez dajanja ni prejemanja. Tako kot svetlobe ni brez teme.

Morda pa nam bo prav pogled z druge strani črte pomagal do prave slike o življenju.

Pred časom mi je prišla pod roke zelo pomenljiva poezija neznanega avtorja, ki govori o hvaležnosti:

„Hvaležen sem, da plačujem davke, ker to pomeni, da sem zaposlen.

Hvaležen sem za obleko, ki mi je bolj tesna, ker to pomeni, da imam dovolj jesti. Hvaležen sem za travo, ki jo moram kositi, za okna, ki jih moram čistiti, za odtok, ki ga moram odmašiti, ker to pomeni, da imam dom.

Hvaležen sem za vse pritožbe, ki jih slišim ali izrečem čez vlado, ker to pomeni, da imam svobodo govora.

Hvaležen sem za ogromne račune za ogrevanje, ker to pomeni, da sem na toplem.

Hvaležen sem za kup perila in likanje, ker to pomeni, da imam kaj obleči.

Hvaležen sem za utrujenost in bolečine v mišicah ob koncu dneva, ker to pomeni, da sem sposoben trdega dela.

Hvaležen sem za budilko, ki me vsako jutro vrže iz postelje, ker to pomeni, da sem živ.

In nenazadnje – hvaležen sem za to, da lahko kaj malega dam, ker to pomeni, da še vedno imam.“

Naj ne zveni kot poceni tolažba, a vendarle – skozi takšna očala je svet postavljen na glavo, kajne? Katera je zdaj prava slika?

Drage bralke, spoštovani bralci? Kje boste vi potegnili črto? Okoli sebe? Okoli svoje družine, svojega mesta, okoli Slovenije ali morda okoli sveta? Bodite radodarni. Zaradi sebe.

Kajti, kje je svojo črto potegnil On, naš Vodnik in Ljubezen sama? Ne vidim je. Zdi se mi, da smo vsi, tudi najmanjši in najbolj oddaljeni, znotraj nje. Sploh je ni zarisal, ker se ne ukvarja s seboj, ampak mu je mar za nas … Za prav vsakega med nami ...