Neučinkovita politika ali učinkovita hoja po robu zakona
| 12.10.2010, 16:41
Lep jesenski dan je bil v nedeljo. Prišel je po daljšem obdobju deževnega, celo poplavnega vremena, zato ni nič čudnega, da je veliko ljudi na ta dela prost dan, ki mu kristjanu rečemo Gospodov dan – vleklo ven, na sprostitev v naravo.
Malo bolj čudno je, kako je skoraj polovica polnoletnih državljanov ta dan zaključila. Če spomnimo (in očitno bi bilo marsikoga kljub poplavi jumbo plakatov treba res spomniti), da smo imeli v nedeljo vsi državljani pravico soodločati o tem, kakšna bo skupna prihodnost v naših lokalnih skupnostih, potem je zadeva prej kot zelo čudna - zaskrbljujoča. Dejstvo je, da se je lokalnih volitev udeležilo 50,99% vseh volilnih upravičencev. Skoraj polovica državljanov z volilno pravico je torej dan zaključila npr. takole: V avtomobilu, vozeč se proti domu: „ah, saj res – danes so volitve...“ „Ja, in?“ „Nič. Saj je tako čisto vseeno, koga volim. Vsi politiki so ene skorumpirane barabe. Zaradi njih zdaj res ne bom iskal volilnega lističa in zavijal na volišče. Saj so vsi enaki, zato je čisto vseeno, kdo bo izvoljen“. V shizofreni različici se je zamišljeni (a precej verjeten) scenarij odvil doma, ko so si dotični ogledali TV poročila, se prestavili pred tipkovnico in bruhali svojo jezo in ogorčenje nad volilnim rezultatom po raznih komentarjih, forumih, facebooku in drugih spletnih stičiščih. Scena apatične različice scenarija vključuje kavč, na njem akterja, ki zleknjen pred TV zaslonom naveličano spremlja novo epizodo fantastičnega resničnostnega šova slavnih.
Ljudje torej ne hodijo več na volitve, ker počasi ugotavljajo, da je popolnoma vseeno kdo je na oblasti, ali pa se ne strinjajo s celotno današnjo politiko ali političnim sistemom.
Eno je gotovo – politiki so pri nas izgubili zaupanje državljanov. Vzroke bi lahko iskali marsikje, zadnja leta globalna in lokalna gospodarska kriza, stavke in mlačno vodenje države samo stopnjujejo splošno družbeno ozračje, v katerem prevladujejo družbeni relativizem, individualizem in egoizem. Ne le volilna udeležba, tudi rezultati letošnjih lokalnih volitev dajejo prednost tako imenovanim neodvisnim oz. nestrankarskim kandidatom. Po povolilnih odzivih sodeč so prav vse politične stranke po vrsti zadovoljne z rezultatom. Dejstvo pa je, da uveljavljeni politiki, ki so na političnem parketu že dalj časa, nimajo več velikega ugleda. Tako je bilo tudi v prestolnici.
Čeprav je Ljubljana zgolj ena od enajstih mestnih (in ena od vseh 210-ih slovenskih občin), so bile oči po volitvah uprte vanjo tudi s podeželja. Večeras je naša fešta! je zvečer ob rezanju Jankovićeve torte odmevalo po ulicah okrog magistrata. In verjamem, da so se tudi občani Dobrepolja, Ribnice na Pohorju ali katere druge slovenske občine ob tem vprašali, kaj se dogaja... 23. decembra letos bo minilo dvajset let, ko se je 88,5 % vseh volivcev na plebiscitu odločilo, da naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, danes pa se zdi, kot da so vse vrednote in hrepenenja tistega časa nekam splavale.
„Dokler Ljubljana napreduje mi je vseeno, kakšne umazane posle vodi njen župan“ je le eden v vrsti mnogih komentarjev, ki odražajo skupno prepričanje vseh volivcev starega – novega župana. Kot rojen Ljubljančan sem tudi sam vesel in ponosen na vse bolj urejeno središče mesta, nova obrežja in mostove in iskreno povedano mi je tudi območje nekoč vrtičkarskih barak zdaj veliko lepše na pogled. Vsekakor pa mi ni vseeno, ko slišim kako, na kakšen način je bilo vse to narejeno.
Politika naj bi služila ljudem. Skupnemu dobremu. V tem se najbrž vsi strinjamo. Služiti pa pomeni tudi poslušati, videti, razumeti, biti strpen, iskati soglasje, razvijati dialog... Vse to je zelo NAPORNO. Slovenci smo znani kot narod, ki se ne zna pogovarjati. Ob stavkah ali drugih pogajanjih sicer slišimo, da pogajalci „vodijo“ dialog, a kako to dejansko izgleda, ponavadi ne izvemo, ker ta (žal k sreči!) poteka za zaprtimi vrati. A da potrdimo tezo o našem neznanju in nezmožnosti za dialog ni treba na politični parket. Dovolj zgovorni so pregovorni medsosedski spori pri nas, Slovencih. Nenavsezadnje se nismo sposobni dogovoriti niti o naši skupni polpretekli zgodovini.
Politika se torej na tem poligonu ne znajde, saj je v očeh volivcev neučinkovita. Zato je povsem razumljivo, da jo povozi nekdo, ki se od politike vnaprej ogradi, nastopi s samostojno nestrankarsko listo in s seznamom uspešno zaključenih projektov zmaga.
Na predvolilnih plakatih je g. Zoran Janković sporočal, da DELA, zato ga na njih ni bilo. Nedvomno je s svojo listo naredil veliko. A očitno je vprašanje KAKO je to naredil, za njegove volivce nepomembno. Imeti svoje priljubljene cilje, ki sicer lahko tudi služijo ljudem, vendar le somišljenikom, vladati z močno voljo brez napornega iskanja soglasij in razumevanja... Vse to je MOČNO in UČINKOVITO. A kaj od naštetega je bolj podobno totalitarizmu in kaj demokraciji? Morda se je v „mestu heroj“ res mogoče počutiti svobodno, a le dokler si na „pravi strani“. Ko pa začneš razmišljati po svoje, si odpisan ali celo v življenjski nevarnosti.
Če v družbi ne pride do soglasja o temeljnih vrednotah in ciljih, po katerih naj bi se družbena (tudi občinska) ureditev ravnala, potem tudi ne moremo govoriti o pravi demokraciji.
V času, ko smo vsi nagnjeni k hitrim rešitvam, pritisku na tipkovnico, ki prinese želeni rezultat, se zdi učinkovita hoja po robu zakona boljša izbira kot pa neučinkovito in dolgotrajno politično iskanje dogovora. Zelo konkretno so nam to pokazale poplave in neučinkovitost državnih služb.
Krščanski pogled na človeka (mimogrede: na volitvah v ljubljanski občinski svet so letos kandidirale kar 3 stranke, ki imajo v svojem imenu pridevnik krščanski, skupaj pa so zbrale nekaj čez 5.000 glasov) zajema človeka celostno. Zato pomeni utišati, zatajiti ga, utišati resnico.
