Ujetniki globalizacije?

| 05.10.2010, 14:27

Poletni čas žetve je od nekdaj veljal za posebej praznični čas, čas jeseni pa je bil čas obilja, zadovoljstva, predvsem pa hvaležnosti za vse, s čimer je zemlja v svoji rodovitnosti obdarovala pridne roke, ki so jo obdelovale.

Čeprav pogosto modrujemo, da se je vreme sfižilo, da se za naše podnebje značilni mejniki med letnimi časi vse bolj brišejo in da je vse to pravzaprav posledica globalnega segrevanja, pa nas letni časi še vedno zaznamujejo. Pomlad, pa čeprav ni več taka, kot je bila pred desetletjem ali dvema, še vedno prinaša hrepenenja, poletje zaznamujejo počitnice, jesen obarvano listje in množina sadja, zimo pa sneg in nizke temperature.

Globalizacija, ki smo ji priče, pa nas je v dobrem desetletju čisto potihoma prikrajšala za eno najbolj temeljnih človeških hrepenenj, hrepenenje po sezonski hrani, ki je na poseben način prinašala pestrost na naše jedilnike in na nek način tudi v doživljanje življenja.

Ni več hrepenenja po času, ki ponudi prve češnje, saj so nam skoraj vedno na voljo v najbližjem nakupovalnem centru. Željo po jagodah lahko potešimo sredi zime, mladi krompir nam je po smešno nizkih cenah na voljo že v času, ko se pri nas to poljščino šele sadi... in še in še bi lahko našteval.

Ves svet je postal ena sama majhna vas in če nam je to še kako blizu zaradi enostavnosti stikov in komuniciranja, pa se večina med nami sploh ne zave, kakšen davek in siromašenje ta globalizacija prinaša v naš prostor. Sadje in zelenjava ter druga hrana, ki se iz toplih praviloma „manj razvitih“ prekomorskih dežel vsak dan v velikanskih količinah transportira tisoče in tisoče kilometrov daleč, zato da zadovolji našo željo po eksotičnem za trenutni letni čas, ne prispevajo le k globalnemu segrevanju in onesnaževanju našega planeta, nas ne oropajo le hrepenenja in pričakovanja, ki ga je prinašalo čakanje na izpolnitev želja, ampak sta nas predvsem okradla spoštovanja.

Globalizacija nas je okradla spoštovanja do dela in truda, ki ga je potrebno vložiti, da zemlja obrodi, da da svoje darove in nas ti razveseljujejo, nasitijo in celo zdravijo. Ker nam je ne glede na vremenske ujme in njhove posledice, ne glede na letni čas, vse dosegljivo v najbližjem trgovskem centru, se sredi vsakdanjega hitenja sploh ne vprašamo, če je to normalno.

In tudi bolečina in stiska drugih nas skoraj ne dosežeta.

V velikem delu naše domovine za kmete jesen ni tako vesela, kot bi lahko bila. Izjemno nizke odkupne cene žit in tudi izsiljevanja odkupovalcev, so pokvarile veselje ob poletni žetvi. Obilno septembrsko deževje in poplave so prizadele polja, vinograde in sadovnjake in tako zadale še drugi udarec. Veliko pridelka je neuporabnega in ni malo kmetij, ki se srečujejo tudi s stisko, kako zagotoviti dovolj krme, za svojo živino. Poplavljena koruza namreč ni primerna za krmo in celo v bioplinskih elektrarnah zanjo ponujajo smešno nizke cene.

Na svetovnem trgu padajoče cene koruze, povzročajo glavobole tudi vsem tistim kmetom, ki jim moča pridelka ni poškodovala. Sprašujejo se, če bodo s prodajo zrnja vsaj pokrili najosnovnejše stroške pridelave. Ampak vse to, se zdi, je bolečina le približno 70.000 slovenskih gospodinjstev, ki se še ukvarja z obdelovanjem zemlje. Vsej množici ostalih ta bolečina po večini ostaja tuja.

In tako smo spet postavljeni pred dejstvo, da smo v tej naši svetovni vasici, kjer smo si s pomočjo novih tehnologij tako neznasko blizu, lahko tudi zelo daleč, pa čeprav nas fizično loči le nekaj korakov.

In ko razmišljamo, ali bi se morda odločili in si letos pri kakšnem bližnjem kmetu nakupili vrečo domačega krompirja, gajbico zdravih slovenskih jabolk, steklenico mošta ali vina, si želim, da bi nas letos ne premamila misel, da so nam vse te dobrine pravzaprav neomejeno in kadarkoli na voljo v najbližji trgovini.

Čas je namreč, da se resnično zavemo pomembnosti domače pridelave, da z nakupom na slovenskih tleh pridelanih zdravih pridelkov podpremo ta trud kmeta in si tako na dolgi rok omogočimo dostop do zdrave domače hrane in konec koncev tudi obdelanosti našega podeželja. Morda pa bomo ob tem tudi prijetno presenečeni, da imajo doma pridelana in zrela jabolka čisto drugačen okus, od tistih, ki so nam na voljo v trgovini. In prav je, da na to opozorimo tudi naše otroke! Jesen bogato domačih okusov vam želim!