130. obletnica rojstva avtorja himne

| 28.09.2010, 08:23 Matjaž Merljak

28. septembra 2010 mineva 130 let od rojstva avtorja slovenske himne, mons. Stanka Premrla, ki velja v slovenski glasbeni zgodovini za skladatelja z največjim ustvarjalnim opusom. S Prešernovo Zdravico so se spoprijeli številni slovenski skladatelji, vendar se je Premrlova zborovska uglasbitev že daleč pred osamosvojitvijo Slovenije uveljavila kot najbolj priljubljena in največkrat izvajana

Monsignor Stanko Premrl, avtor slovenske državne himne, je bil rojen 28. septembra leta 1880 v Št. Vidu pri Vipavi, današnjem Podnanosu. Ker je že kot otrok kazal nenavaden dar za glasbo in željo po ustvarjanju, je kmalu od očeta izprosil nakup klavirja, od katerega se ni ločil vse življenje. Gimnazijska leta je preživljal v Ljubljani, kjer je bil eden od njegovih profesorjev skladatelj Anton Foerster. Hkrati je obiskoval Glasbeno Matico, se učil teorije in klavirja, prepeval v zboru, sam vodil petje na gimnaziji ter orglal v Križankah in v cerkvi sv. Jakoba.

Po maturi je Premrla vodila pot v ljubljansko semenišče, kjer se je posvetil predvsem koralni glasbi, po štirih letih študija teologije pa je novo mašo daroval v domači farni cerkvi.

Eno leto je potem kot kaplan služboval na Vrhniki, tudi kot organist in učitelj tamkajšnjih tamburašev .

Leta 1904 je odšel na nadaljevanje študija glasbe na Dunaj in tam ostal štiri leta . Na Dunaju se je izpopolnil v znanju kontrapunkta, kompozicije, klavirja in orglanja. Poleg konservatorija je je obiskoval tudi tamkajšnjo Univerzo, kjer je vpisal študij glasbene zgodovine, estetike in filozofije.

Po vrnitvi z Dunaja, kjer je študij glasbe končal z odliko, nagrado in državnim izpitom, je bil prefekt v ljubljanskem Alojzijevišču in na škofijski gimnaziji poučeval orgle.

Leta 1909 je bil imenovan za ravnatelja stolnega kora, kjer je kot regens chori delal polnih 31 let. V letu 1939 je bil imenovan tudi za rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Ljubljani, upokojil se je leta 1945.

Stanko Premrl velja v slovenski glasbeni zgodovini za skladatelja z največjim ustvarjalnim opusom. Napisal je vek kot dva tisoč skladb , od tega okrog 800 orgelskih del, sedemdeset pesmi za mešane zbore, štirideset moških zborovski del, sedemdeset pesmi za ženske oziroma mladinske zbore. Ustvaril je tudi 12 maš ter nekaj oratorijev in kantat, med katerimi sta morda najbolj poznani deli božična graduala in oratorij Sv. Jožef. Te ga sestavlja sedem stavkov oziroma prizorov, in je bil prvič izveden prav v času, ko je skladatelj praznoval sedemdesetletnico svojega rojstva. Zložil je tudi več priljubljenih preludijev, passacaglij in pastoral. Od posvetnih orkestralnih del velja omeniti štiristavčno Simfonietto in briljantni Scherzo.

Mogoče naj na tem mestu še posebej zapišemo, da je med svojim ustvarjalnim in poustvarjalnim delovanjem ogromno časa posvetil tudi pedagoškemu delu. Tako lahko štejemo med njegove učence na orgelskem oddelku Akademije slovenske glasbeniki, kot so skladatelji Blaž Arnič, Janko Ravnik, Matija Tomc, Rado Simonitti, Bojan Adamič, pevca Anton Dermota in Tone Gostič, medtem ko je harmonijo poučeval med drugimi tudi Lucijana Marija Škerjanca, Valensa Voduška in Maksa Pirnika.

V delovni sobi njegovega stanovanja na Streliški ulici v Ljubljani je dominiral velik, črn koncertni klavir, od katerega je imel skozi veliko okno lep pogled na vrt. Ob klavirju je tudi sprejemal številne obiskovalce ter jim vedno z veseljem preigraval svoja dela. Za čudovite lončnice na okenskih policah in druga hišna opravila pa je najbrž poskrbela njegova sestra Ivanka.

Kot izjemno urejen, natančen in redoljuben človek je imel Premrl svoja dela, bodisi tiskana bodisi še v rokopisu, skrbno oštevilčena in zložena v velike vitrine. Z značilno, dobrodušno, včasih nekoliko momljajoče nerazumljivo govorico, je vsakogar znal popeljati v svoj svet glasbe in, kljub zelo tesno odmerjenemu času, za vsakogar našel veliko mero naklonjenosti in potrpljenja. Tudi ob daljših razgovorih z obiskovalci.

Stanko Premrl je avtor glasbe za slovensko državno himno. Uglasbil je Prešernovo pesnitev oziroma napitnico, ki pa jo prevečkrat enačimo z državno himno. Slovenska ustava namreč v svojem 6. členu napačno določa naslednje: "Himna Slovenije je Zdravljica.'" To pa ni v skladu s 13. členom Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije, kjer lahko preberemo pravilno in bolj natančno opredelitev, da našo himno sestavljata sedma kitica Prešernove pesnitve na melodijo istoimenske zborovske skladbe Stanka Premrla.

Naj kot zanimivost zapišemo, da je skladatelj od Prešernove napitnice izbral samo prvo, drugo in peto kitico. Seveda pa ne gre prezreti tudi tega, da se državna himna pogosto izvaja samo instrumentalno.

Uglasbitev Zdravice, kot beremo v izvirnem rokopisu, je Premrl zasnoval že v času študija na dunajskem konservatoriju. Verjetno kar med počitnicami na Lozicah, vasi blizu rodnega Št. Vida. Dokončal jo je jeseni leta 1905 ter hkrati pripravil za natis v glasbeni reviji Novi akordi. Skladatelj v svojem dunajskem dnevniku navaja datum 24. september, ko sam še ni dopolnil petindvajset let.

S to Prešernovo pesnitvijo so se spoprijeli številni slovenski skladatelji, vendar se je Premrlova zborovska uglasbitev že daleč pred osamosvojitvijo Slovenije uveljavila kot najbolj priljubljena in največkrat izvajana. Mogočno priredbo Premrlove skladbe je za veliki simfonični orkester instrumentiral skladatelj Jani Golob.

Msgr. Stanko Premrl je umrl 14. marca 1965 v Ljubljani.