Poplave
Pravzaprav je v teh dneh težko govoriti o čem drugem kot o poplavah. Sonce, ki se je za dežjem pokazalo je navidez prineslo olajšanje, a je vendar pokazalo tudi velikansko razdejanje, ki je za pobesnelimi vodami ostalo.
Nekateri kraji so še vedno odrezani od sveta, edino prevozno sredstvo tam pa so čolni. 150 gospodinjstev še vedno nima električne energije, vode se tam le počasi umikajo, taka sta pretoka Krke in Ljubljanice. Območje Krško-Brežiškega polja je tako še vedno poplavljeno. Tudi poplavno območje ob spodnjem toku Krke se le počasi zmanjšuje. Odtekanje poplavnih vod je zaradi velikega dotoka voda iz kraškega zaledja in počasnega odtoka v reko Savo upočasnjeno.
Najbolje se da razsežnost poplav oceniti iz zraka. Posnetek, ki ga je prikazala ena izmed televizij in ki prikazuje Šentjernejsko dolino je presunljiv. Voda, voda, voda, iz nje gledajo hiše, drevesa, cest in polj ni videti. Pilot je izrekel pomenljive besede: „Pravzaprav se še ne zavedamo, kakšne so razsežnosti te katastrofe. Ubogi ljudje!“
In res nadaljnji posnetki prikazujejo, kaj ostane, ko se voda umakne. Različne naplavine in ogromne količine mulja in blata. Ljudje se skušajo znajti na različne načine. Na Barju ob Ižanski cesti so pripadniki Civilne zaščite želeli preseliti okoli 450 ljudi, vendar jih večina ni želela zapustiti svojih domov. Odločili so se, da bodo sami skušali zaščititi svoje premoženje in počakati, da se pobesnele vode umaknejo.
Poplave so terjale tudi štiri življenja. Mlada, komaj 21-letna voznica se je po nesrečnem prevračanju njenega avtomobila, v njem utopila, 75-letnika so iz avtomobila sicer rešili, a je kasneje v bolnišnici, verjetno zaradi podhladitev, umrl. 53-letni moški je umrl v podvozu pri Šentjurju, pogrešajo pa tudi moškega iz okolice Postojne, ki so ga zadnjič videli v soboto in naj bi ga odnesla deroča voda v bližini katere je živel.
To je le nekaj razsežnosti katastrofe, ki nas mora opomniti na velikost in resnost razmer v katerih smo. Predstavniki krajevnih oblasti izpostavljajo vlogo gasilcev, vojske in Civilne zaščite, ki so odigrali pomembno vlogo pri omejevanju in izčrpavanju vode. Vsi pa priznavajo, da tako velike količine vode ne bi mogli obvladati. O škodi je trenutno nesmiselno govoriti, kajti prave posledice se bodo šele pokazale.
Zakaj to govorim? Zato, ker se kar nekaj ljudi ne zaveda resnosti razmer. Res ni potrebno le tarnati in viti roke v zrak, ampak iz katastrofe delati zabave in ogrožati sebe in drugih tudi ni treba. Predstavniki reševalce so v zadnjih dneh posebej poudarjali, da je veliko kanalizacijskih jaškov „dvignilo“, da je dele cest dobesedno odneslo in lahko ob neprevidnem brodenju po vodi „izgubimo tla pod nogami“ in se tudi utopimo. Vse to seveda ni zaleglo, da se ne bi nekateri odpravili kar na wakeboarding. Z močnejšim avtomobilom in vodno desko se pač da voziti po poplavljeni ulici. Nekdo je v komentarju na to zapisal: "Takšnih poplav ne pomnimo, tako bedastega obnašanja ljudi pa tudi ne." Pa se pravzaprav ne želim zgražati nad mladeniči, ki so svoje početje še posneli, objavili na spletu in ga je zvečer objavila celo televizija. Rad bi le povedal, da razmer ne smemo podcenjevati in da je na prvem mestu vedno solidarnost. Ne bi bilo prav, da bi neodgovorno, celo nevarno ravnanje posameznikov, preglasilo tiste resnične primere nesebične medsoseske pomoči. Take, ki se ni ustavila pri fotoaparatu in videokameri pač pa pri vedru, krpi in lopati. Ampak taki, sicer večinski primeri, žal nimajo takega odmeva, kot pa smučanje po narasli vodi, ki je zalila domačo ulico.
Namenoma se nisem dotaknil delovanja in ukrepanja države, saj bo o tem še prelitega veliko črnila v prihodnje. Moj namen je bil spomniti na to, kar lahko storim jaz in kaj lahko narediš ti. Kje se bo začela naša solidarnost? Računi Karitas in Rdečega križa so odprti, pomoč ljudem, ki so se znašli v stiski pa bo v naslednjih dneh še kako dobrodošla. Naj torej ne ostane samo pri besedah, ampak naj spregovorijo dejanja!
