Kam nas vodi zadolževanje (pre)zadolženih?

Komentarji | 14.09.2010, 08:39

Po podatkih Banke Slovenije se skupni obseg posojil podjetjem krči že nekaj mesec zapored. Nova posojila pa dobiva predvsem prezadolžena gradbena dejavnost. Tako so bili stroški novih slabitev in rezervacij za posojila v gradbeni dejavnosti v prvih sedmih mesecih letos za petino višji od celotnih predlanskih.

Obseg posojil je bil konec meseca julija za 59 milijonov evrov večji kot konec leta 2009 in je znašal dobrih 20 milijard evrov. V poletnih mesecih je sicer prišlo do krčenja oziroma neobnavljanja posojil podjetjem predvsem s strani bank v večinski tuji lasti. To torej pomeni, da so posojilno aktivnost večale domače banke, ki pa po podatkih Banke Slovenije ostajajo financerke prezadolženih dejavnosti, predvsem gradbeništva. Banka Slovenije zato svari pred takšnim ravnanjem bank. Gibanje cen nepremičnin in upadanje transakcij namreč onemogoča prestrukturiranje prezadolženih dejavnosti. Poleg tega pa je oteženo tudi pridobivanje posojil predvsem manjšim in srednjim podjetjem ter perspektivnim projektom predelovalnih in storitvenih dejavnosti.

Poznavalci razmer na bančnem trgu zato upravičeno menijo, da je ravnanje bank očitno varovalno, saj vse kaže, da se ne bojijo večjega padca nepremičninskih cen, ki bi jim lahko dobesedno sesul bilance, ki so polne nepremičnin v zastavi. Ročnosti posojil podjetjem se po podatkih Banke Slovenije daljšajo, povprečne posojilne obrestne mere pa pri naših bankah ostajajo kar dvakrat višje od povprečja bank evrskega območja.

Na drugi strani pa se veča tudi obseg posojil gospodinjstvom. Od konca leta 2009 do konca letošnjega julija je zrasel za dobrih 460 milijonov evrov na 8,35 milijarde evrov. Zanimivo je, da kar dve tretjini tega dviga predstavljajo banke v večinski tuji lasti. Podatki tudi kažejo, da gospodinjstva v zadnjih nekaj mesecih skoraj niso povečala vlog v bankah, medtem, ko so jih podjetja zmanjšala. Tudi analiza slovenskih obrestnih mer za nova posojila podjetjem v letu 2009 razkriva, da so naše banke glede na povprečje evrskega območja obdržale kar oderuško visoke obrestne mere. Res, da so obresti za posojila podjetjem glavni vir bančnih prihodkov, vendar je zaskrbljujoče dejstvo, zakaj naše banke v nasprotju z evrskim območjem v minulem letu niso znižale obrestnih mer. Poznavalci odgovarjajo, da je lanska rast bančnih stroškov oslabitev in rezervacij povezana predvsem s hitro rastjo bančnih izgub zaradi naraščanja slabih terjatev do podjetij, za katere banke pričakujejo, da ne bodo poplačane. Tako slovenska podjetja plačujejo nadpovprečno visoke obresti za nova posojila glede na evrsko območje tudi zaradi nepremišljenih potez naših bank pri financiranju izredno tveganih tako menedžerskih odkupov kot tudi lastniške konsolidacije naših velepodjetij »državnega pomena« v preteklosti. Mednje sodijo predvsem velika gradbena podjetja, ki so z visokimi cenami branila profite in s tem lastnike. Kot vemo je to povzročilo nelikvidnost, ki pa jo rešujejo delavci, dobavitelji podizvajalci in nenazadnje tudi banke. Vzrok za nelikvidnost pa je treba iskati tudi v izredno velikem zmanjšanju same gradbene aktivnosti v času ob in po izbruhu krize. Najbolj seveda trpijo mala podjetja, ki so tesno povezana z velikimi zaradi podizvajalskih odnosov. Plačilne težave so se razširile pravzaprav na vse gradbeništvo, ki je med panogami z največjim deležem neporavnanih obveznosti do podjetij in do bank. Le nekaj let nazaj je Slovenija veljala za pravo zgodbo o uspehu, katere temelji pa so bili na zelo spolzkih tleh zadolževanja. S krizo se kreditiranje ustavilo, tako so naročniki in kupci ostali praznih žepov. Pa tudi gradbena podjetja v tej zgodbi niso nedolžna. V krizo so vstopila nepripravljena, prezadolžena in s slabo kapitalsko strukturo.

Zato so nekateri ekonomisti prepričani, da je velik porast posojil v gradbeništvu v letu 2009 in delno tudi v letošnjem letu pravzaprav pripeljalo do njegovega zloma in bi bilo bolje, da banke ne ostajajo tako potrpežljive, verjetno tudi pod prisilo. Prav gotovo pa ni pričakovati, da bi se banke zaradi minulega velikopoteznega kreditiranja gradbenih podjetij pretirano aktivno vključevale v reševanje te problematike. Seveda pa se zastavlja vprašanje, ali težave v gradbeništvu lahko pomenijo resno nevarnost za stabilnost celotnega bančnega sistema, še posebej, če bi se cene nepremičnin znižale za 50 ali več odstotkov in če bi šlo v stečaj več gradbenih velikanov. Sum je po mnenju poznavalcev prav gotovo upravičen, nekateri ekonomisti celo menijo, da je najbolje, da se reševanje upniško-dolžniških razmerij prepusti kar bankam samim. Če pa banke pri tem uporabijo še instrument jamstvene sheme, je to hkrati v skladu z danes mogoče že v ozadje potisnjenimi prizadevanji države, da s kriznimi ukrepi pomaga prebroditi krizo podjetjem, ki so začasno v težavah. A na ta način prav gotovo ni možno reševati dolgoročne perspektivnosti podjetij. A za banke je trenutno najbolj pomembno, da gradbinci plačujejo obresti, ki predstavljajo glavni vir bančnih prihodkov. Potemtakem je razumljivo, da banke ne podpirajo prenizkih cen, ki bi gradbincem povzročale izgube in nesposobnost plačevanja obresti. Zato jim raje podaljšujejo kredite in s tem »umetno« ohranja pri življenju.

Do tu vse lepo in prav, a kaj ko so gradbena podjetja kapitalsko neustrezna in jim banke formalno težko odobrijo posojila. Prav zato pa so pri tem državna poroštva lahko koristna in v interesu vseh. Sicer pa nas lahko čaka presežek stanovanj na trgu, če se ne bodo mogli pojaviti njihovi kupci oz. gospodinjstva. Prav sektor gospodinjstev pa je tudi zelo zadolžen, zato v bližnji prihodnosti verjetno ni pričakovati njihovega zadolževanja še za nakup stanovanj.