Ko ne ve levica, kaj dela ....

Komentar tedna | 10.09.2010, 16:54

Uredniki enega slovenskih medijev so staknili glave in bili so soglasni, da je treba nadvse ovekovečiti novi stadion v glavnem mestu. „To ni mačji kašelj! Od pokojnega predsednika Tita naprej nismo dobili česa podobnega,“ so bili soglasni.

„Od prve strani, do dolge reportaže o dogodku, pa do komentarja, ki bo 'pravilno' osvetlil ta nadvse veliki dogodek,“ - so si bili uredniki edini o uresničitvi ideje. Tedaj pa je urednik, že ne več golobrad, kakor večina Jankovičevih navdušencev v uredništvu, vprašal kolege: „A smo levo usmerjen medij?“ „Dabome smo!“ je kakor v en glas odgovorilo, a tudi skrito sporočalo: „A je kje kdo, ki bi si upal v to dvomiti?“ „Torej,“ je nadaljeval, „če smo levi medij, moramo na dogodek pogledati tudi kritično.“ Sledil je grobni molk v pričakovanju, kdo bo prvi izobčil človeka, ki si je upal izreči to heretično misel. Tedaj je znova povzel besedo protestnik: „Dejstvo, da veliko podizvajalcev ni bilo plačanih, ne meče le slabe luči na otvoritveni dogodek, ampak je sprožilo verižno reakcijo, saj številni delavci, ki so običajno družinski očetje, niso dobili plač. To je socialna krivica, proti kateri mora vsak levo usmerjen medij jasno in glasno protestirati!“

Dogodek v uredništvu dobro odslikava stanje slovenske levice. Ta meni, da si levičar že zato, ker si upaš govoriti proti Cerkvi. Pa še posebnega poguma ti ni treba za to. Nič se ne boš izpostavil, če boš proti Cerkvi. Nikogar se ti ni treba bati, če boš to naredil. Morda še dodajmo, da je proti Janši, da se z zvezdo na kapi kot kakšen pionirček udeležuje spornih partizanskih proslav in je v Sloveniji že popoln levičar. Morda v Sloveniji, v svetu pa ne! V svetu je levica politična opcija, ki zavrača vsak totalitarizem, torej tudi komunizem, ker je diktatura, in ima med drugimi cilji tudi pravice delavcev, skrbi za socialno pravičnost ter je zelo kritična do kapitala in njegove (pre)moči. Taka levica je zelo blizu socialnemu nauku Cerkve. Toda prav Stožice s svojim stadionom in dvorano so dokazale, da slovenska levica to ni. Ogromen objekt je bil zgrajen tudi s krivičnim delom, z neplačevanjem računov, kar vse so plačevali socialno najbolj ogroženi sloji, to je delavci. Najbrž tudi tuji. Medtem ko si leve stranke v Evropi, velikokrat skupaj s katoliško Cerkvijo, prizadevajo za pravice tujcev.

Človek, ki so ga na odprtju stadiona tako slavili, to je ljubljanski župan, je pred volitvami javno podprl „levi trojček“. V zameno bodo njega pri županskih volitvah, morda bolj skrito, podprle leve stranke. In to naj bi bila levica! Stožice so še en dokaz, kako od socializma ni ostalo nič dobrega. Kajti še skrb za delavce, ki naj bi bila v socializmu zelo poudarjena, so poteptali prav tisti, ki prisegajo na socializem, ki poimenujejo ulice in ceste po ljudeh, ki simbolizirajo ta sistem. Najbrž so si jih vzeli za vzornike: govorijo o pravicah delavcev, obenem pa si nabirajo kapital, živijo v vilah … Škoda, da je slovensko morje premajhno za kakšno luksuzno ladjo Galeb, kakršno si je privoščil njihov vzornik.

Od megalomanskega projekta bi se morala ograditi vsaj predsednik vlade in minister za finance. Slednji je v volilni propagandi, ko je kandidiral na listi nekdanjih komunistov, rad poudarjal, da je kristjan. Ograditi, ker je bil stadion zgrajen tudi z neplačevanjem računov. A če se finančna nedisciplina razpase v državi, to pomeni njen kolaps. Kaj pa, če to podpira še župan glavnega mesta?! Prav tako bi pričakovali, da bi se od stožiškega kompleksa ogradila politična opcija, ki je del oblastne koalicije – krščanski socialisti, če bi vsaj vedeli, kaj to pomeni.

Ob omenjanju tako imenovane slovenske levice in njenega odnosa do Cerkve smo v zadnjem času slišali še eno zanimivost. Ob beatifikaciji Lojzeta Grozdeta so se pojavili ugovori, da partizani vere niso preganjali in da je bilo med njimi več kot 90% vernih. To, da niso preganjali vere, se da z lahkoto ovreči. Res pa je, da so jo zlorabljali. Delali so se verne, hodili k polnočnici in k drugim pobožnostim – tudi po ukazu, da bi zavajali verne ljudi in si pridobili med njimi simpatije. Ljudi, ki sedaj tako poudarjajo vernost partizanov bi vprašal: kje pa ste bili do sedaj? Zakaj niste vsa povojna leta niti omenili tega? In v vseh povojnih letih ni organizacija, katere 90% ljudi je bilo vernih –sam menim, da jih je bilo še več – ob spominu na pobite in umrle nikoli pokazala spoštovanja do njihovega prepričanja in molila zanje. Niti ene maše ni bilo darovane za te žrtve. Kolikokrat se zgodi, da prav predstavniki organizacije, ki naj bi negovala spomin na bojevnike za svobodo, ob pogrebu svojega vernega člana ne gredo niti v cerkev! Če bi res spoštovali verne ljudi, bi to storili. Pa ne šele danes. Za to je bila priložnost že 65 let! V Evropi je normalno, da se ob spominu na padle vojake pa tudi druge žrtve, zanje opravi molitev. Tudi če je na oblasti levica. Seveda prava levica.

Že antični vladarji so vedeli, da ljudem laže vlada - beri jih ima laže pod nadzorom – kdor jim da kruha in iger. S stožiškim kompleksom so ljudje dobili igre – ob izdatnem državno podprtem kreditu, seveda. Upajmo, da jim bo oblast dala tudi kruh. A za slednje slabo kaže, saj ga vedno bolj draži.

Komentar je objavljen v septembrski številki revije Ognjišče