Drugi dan na Voglu

| 21.08.2010, 23:06 Urša Sešek

Sobota 32. srečanja Prijateljev Radia Ognjišče na Voglu nas je pričakala v soncu z bežečimi meglicami. Pridružilo se nam je še 100 prijateljev, ki bodo to noč s 150, ki smo prišli že včeraj, preživeli v planinah.

Najbolj pridnih in zgodnjih pohodnikov na 1.922 metrov visok Vogel (mimogrede, smučišče se imenuje po najvišjem vrhu tod okrog - Voglu) narava ni nagradila, saj so morali na odhod oblaka počakati skoraj uro, da so ga lahko dosegli.

Nekaj se jih je torej odpravilo na Vogel, nekaj na Rodico (1.966 m), kjer so občudovali planike v naravnem okolju. Povedali so, da jih je toliko, da so morali paziti, da jih niso pohodili. Veliko jih je obiskalo vrh Šija (1.880 m), tudi upokojeni nadškof Uran, in tam ob 12. uri zapeli Angelovo čaščenje. Tudi na Voglu je skupina prijateljev skupaj v pesmi počastila Marijo, njihovo molitev pa so slišali tudi poslušalci v neposrednem telefonskem javljanju.
Čez dan so se oblaki razkadili, sonce je pokazalo svojo moč. Planinci smo se prijetno utrujeni in s soncem pobarvanimi obrazi vračali proti svojim kočam. Vsi smo hodili po svojih močeh, nekateri so bili celo presenečeni nad zmožnostmi, saj so še zjutraj pripovedovali o bolečinah v kolenih, pri večerji pa so se pohvalili, da so osvojili npr. Šijo.

Ob 17. smo pri sveti maši, ki jo je doživeto v krogu prijateljev daroval nadškof Uran, spoznavali kako drobnega se počuti človek, ko sredi stvarstva razmišlja o Njem, ki je ustvaril vse, kar ga obdaja. V pridigi se je naslonil na današnjega godovnjaka papeža Pija X., njegov zgled življenja in vrednote, ki jih lahko prenesemo v današnji čas. Skupna pesem je kazala, da smo zbrani prijatelji, ki se zavedamo pomembnosti duhovnega v našem življenju.

Večerno veselo druženje je začel p. Robert Bahčič, ki je z nami vse tri dni. Veselo druženje s patrom? Seveda, nihče ni vedel, da je p. Robert pravi mojster čarovniških trikov. Odprtih ust smo opazovali karte, kovance in škatle in se spraševali, kje neki vse to skriva (talente in kovance :)).

Marija in Andrej Štremfelj, prva zakonca na svetu, ki sta skupaj osvojila Himalajo, sta večeru dodala pravo planinsko vzdušje. Pripovedovala sta o zanimivih pripetljajih in o razvoju svoje alpinistične poti. Iz domačega vrtička – slovenskih gora, sta v 80. letih presedlala na evropske štiri tisočake in se tako razgledovala na vrhove naprej po svetu. Vse to jima je dalo široko osnovo: odrekanje, navajanje na spanje na prostem, veselje nad tem, da se enkrat vsaka noč konča - veselje nad sončnim vzhodom in toploto sončnih žarkov... Tak alpinist se potem lahko spopada tudi z drugimi težavami. Slišali smo veliko zanimivih dogodivščin.

Denimo: Kalifornija – znamenita gora El Capitano, kjer je najlažja smer težka. Najkrajši čas plezanje je bil tri dni, zato je treba vzeti s seboj marsikaj (tehnična oprema, pijača, hrana, oblačila, ležišča,...). S seboj sta imela sicer kar nekaj vode, a je sonce neusmiljeno pripekalo in večino zaloge sta porabila že v prvem dnevu. Zvečer drugega dne je vode zmanjkalo, žeja je bila tako huda, da so jima zatekla usta, sluznica. Andrej je plezal naprej, Marija ga je varovala na polici, kjer je bilo ogromno smeti planincev. Brskala je po njih, jih brcala in raziskovala in našla 4 litre vode. Tako sta lahko s plezanjem nadaljevala in steno tudi osvojila. To je bila stopnica na njuni poti, kjer sta razširila svoja področja razumevanja življenja in začela razmišljati tudi o tem, da je tam nekje Nekdo. Pa še ena zanimivost – včasih se je za odpravo v Himalajo potrebovalo približno 1.500 nemških mark, danes pa 70.000 dolarjev.

Zanimive zgodbe zakoncev Štremfelj so nas popeljale do veselega sklepa večera – do plesa in petja ob harmoniki in glasbi.
Utrujeni, odlične volje in v pričakovanju vrhunca našega srečanja, nedelje, odhajamo v svoje postelje. Lahko noč.