Obiskali korenine slovenstva
| 08.08.2010, 23:06 Matjaž Merljak
Pri župniji Brezmadežen s čudodelno svetinjo v Torontu v Kanadi že 51 let deluje slovenska šola. Prizadeva si za ohranjanje slovenskega jezika, običajev in stikov z matično domovino. Pouk obiskuje druga in tretja generacija otrok. V juliju so obiskali Slovenijo.
Kot je v pogovoru za oddajo Slovencem po svetu in domovini povedala ravnateljica Marta Jamnik, je to dopolnilna šola in dijaki zadnjih dveh stopenj vsaki dve leti pridejo v Slovenijo. Šola je vsako soboto po tri ure, otroci so razdeljeni v skupine od vrtca do osme stopnje. „V zadnji stopnji dobijo kredit v ontarijskem učnem sistemu, v Slovenji spet dobijo kredit in tako je slovenščina priznana kot uradni predmet. To zelo upoštevajo pri vpisu na univerzo,“ je pojasnila sogovornica, ki je Natalijo Šestanj spremljala skupino 20-ih mladih rojakov. Ti so dobro razumeli slovensko, niso pa vsi govorili. Odvisno je od stanja doma. Nekateri imajo možnost, da doma vadijo in berejo, drugi ne. Babice in dedki umirajo.
Šola deluje 51 let in letos so v vseh stopnjah imeli 104 učence. Trenutno imajo veliko naraščaja. Učiteljev je deset: kaplan v župniji Toni Burja poučuje verouk, Milan Vinčec je glasbeni vodja, pri poučevanju pa sodelujejo tudi nekdanji učenci, ki so zdaj v gimnaziji.
Nameni Slovenske šole Toronto.
Otroke želi naučiti govoriti slovensko, jim prikazati slovensko kulturo v okviru cerkvenega leta, zgodovino, zemljepis, ročna dela in druge splošne stvari. Imajo tudi zborček. Šola se začne sredi septembra, traja do srede maja, vmes imajo določene nastope, sodelujejo pri mašah, nameravajo pripraviti koncert, vsako leto priredijo Miklavževanje ... Septembra bodo vzpostavili stike s šolo v Pivki. Učenci v višjih stopnjah si bodo dopisovali in to bo prvič. Tega si želijo več, a to mora biti organizirano.
Kaj jo je napeljalo k delu v slovenski skupnosti?
Marta Jamnik je začela učiti pred 20-imi leti, ko sta šolo obiskovali njeni dekleti, dve leti pa je ravnateljica. Pravi, da je od majhnega del slovenske skupnosti in to je njen prispevek zanjo. Na začetku je bilo težko, težava je v tem, da otroci iz leta v leto manj govorijo slovensko in manj znajo. Učitelji so prostovoljci med rojaki, izpostavila pa je, da predpisi določajo, da kreditno stopnjo uči profesionalna učiteljica in ta jih mora tudi spremljati v Sloveniji. Veliko jim pomaga gradivo, ki ga za svoje delo dobijo iz Slovenije in seminar, ki ga organizira Zavod za šolstvo.
