Je res vse vseeno?

Slovenija | 03.08.2010, 14:45

V petkovi izdaji Dnevnika lahko najdemo članek, ki prinaša statistične podatke o vedno manjšem številu porok in porastu ločitev.

Pred štirimi desetletji je bilo tako na primer po podatkih Statističnega urada sklenjenih nekaj več kot 8,2 zakonskih zvez na 1000 prebivalcev, lani pa le 3,2 na 1000 prebivalcev. Na 1000 sklenjenih zakonskih zvez je bilo 351 razvez.

Sociologinja prof. dr. Alenka Švab s Fakultete za družbene vede še poudarja, da v zadnjih nekaj desetletjih beležijo precej sprememb: zmanjšuje se število porok, zvišuje se število kohabitacij, kar pomeni partnersko in družinsko življenje brez poroke, zvišuje se starost ob prvi poroki, veča se število ponovnih oziroma zaporednih porok, večja je stopnja razvez zakonskih zvez.

Danes se ni treba več poročiti

"Ljudje se torej manj poročajo, kar pa seveda ne pomeni, da si manj pogosto ustvarjajo partnersko in družinsko življenje," je opozorila Švabova. Po njenem gre bolj za to, da pada socialni pomen institucije poroke in na njeno mesto stopa neformalna organizacija partnerskega in družinskega življenja skozi skupno življenje brez poroke. "Danes se ni treba več poročiti, to ni družbena norma, hkrati pa poroka kot taka ni več funkcionalna, še posebno zato, ker je zunajzakonska partnerska zveza izenačena v pravnem smislu z zakonsko zvezo," trdi Švabova. Ni pa pri tem omenila nekega podatka, ki vsekakor ni malenkosten. Neporočeni, ali samohranilci, imajo veliko večje denarne in socialne prejemke. To je v nekaj desetletjih prineslo svoje sadove: mladi namreč vidijo, da se jim poroka finančno ne splača več. Družba in politika jih k poroki ne spodbujata.

Vzroki za poroko le subjektivni?

Sicer pa so po mnenju Švabove razlogi za poročanje danes bolj subjektivni. "Povečini izvirajo iz ljubezni, zavezanosti, so romantični, čustveni in podobno, kar je na neki način v nasprotju s tem, kar je institucija poroke zgodovinsko gledano pomenila. Govorimo o pojavu serijske monogamije, ko prehajamo iz enega v drugo partnerstvo." Tudi samo partnersko življenje je po njenih besedah vedno manj določeno z družbenimi pravili in normami. Vse odločitve so prepuščene partnerjema, še pravi Švabova.

Hkrati pa ne glede na to, da je sociologinja, ki naj bi te razmere poznala, ne omenja koliko stisk in trpljenja prinese s seboj vsaka ločitev, ne le za otroke, ampak tudi za starša. Zdi se, da je vse vseeno, tudi če večkrat zamenjaš partnerja in če živiš v kakršnikoli skupnosti. Pa ni res. In to zato, ker takšno življenje pusti preveč ran v človeškem srcu.

Ali še vzgajamo za stanovitnost?

Ko človek torej prebere takšno razmišljanje sociologinje, si ne more kaj, da se ne bi zgrozil nad tem, kako je uspela zbanalizirati vrednoto zakonske zveze in družine. Pa pustimo ob strani verski pogled na družino, čeprav vemo, da je prav družina temeljno okolje za vzgojo otroka v veri in da je zakon nekaj svetega. Tudi psihologi nam bodo potrdili, da je za otroka najvarnejše okolje trdna družina. Predstojnik psihiatrične bolnišnice v Idriji Marko Pišljar se sprašuje, ali danes sploh še vzgajamo za stanovitnost in zvestobo. Glede na zgoraj omenjeni članek, kjer se zdi, da je vseeno, kako živiš in s kom živiš, ter za koliko časa, ker je to pač tvoja pravica, je jasno, da je vse manj vzgoje za stanovitnost.

Pišljar pravi, da se danes soočamo tudi z razpadom zvez, ki niso posledica težkih konfliktnih situacij, ampak so izraz drugačnega pogleda na zakon. „Trajnost zakona, zvestoba odločitvi in dogovoru o skupnem življenju do smrti v sreči in nesreči, zdravju in bolezni, niso več moževa in ženina prva vrednota“, je prepričan Pišljar. Ločitev postane v zakonski zvezi, kjer Zvestoba ni vrednota, ena od odločitev zakoncev v zanju težkih razmerah.

Stalnosti ne potrebujejo le otroci

Stalnosti pa po besedah psihiatra Pišljarja ne potrebujejo le otroci, ampak tudi odrasli, in to tako zelo, kot za svoje življenje potrebujemo vodo in svetlobo. Otroku daje stalnost sposobnost zaupanja, mu omogoča, da se nauči dajanja in ljubezni, da pridobi samozavest in socialni razvoj. Stalnost staršev omogoča tudi čvrsto postavitev meja: kaj je dobro in kaj je slabo, je pa tudi nujna za doživljanje varnosti. To otrokom omogoča, da se v času odraščanja osamosvojijo.

Pri odraslih pa gre za zavestno odločitev zrele osebe, ki se zaveda izjemne vrednosti zakonske zveze, njenega smisla in hkrati odgovornosti. V tej luči ima odločitev tudi moralno težo. „V sodobni družbi sta stabilnost odnosa in zvestoba pogosto spregledani vrednoti“, pravi psihiater Marko Pišljar. V nobenem okolju se namreč ne poudarja vrednote zvestobe; vrednosti, ki jo daje trden zakonski odnos, je prepričan Pišljar. Pri tem pa ne gre le za potrebe, ki jih zakonca zadovoljujeta v zakonu, ampak za psihično oporo, ki jo zakonca drug drugemu nudita, gre za sobivanje in odločitev za skupno pot po skrivnosti njunega življenja, doživljanje svetlih strani življenja ter premagovanja težav in stisk, ki jih prinašajo konflikti, bolezni in nesreče.

Družina – varno zavetje

Trden zakon nam po mnenju psihiatra Marka Pišljarja prinaša številne prednosti. Družina je po njegovih besedah temeljna celica, kjer se učimo človeške in državljanske vrednote in je zato nenadomestljiva šola. Sodobna družba se sooča s pogostejšimi pojavi tesnobe in depresije, je povedal Pišljar. Družina in zakon, kjer kraljujeta temeljno zaupanje in ljubezen, sta po njegovih besedah varno zavetje, ki ga potrebujemo. Člani družine so si drug drugemu trdna opora, pogosto pa tudi psiholog in psihiater, meni Pišljar. Razpadla družina pa tega ne more omogočiti, je še prepričan psihiater Marko Pišljar. Ali je potemtakem res vseeno, kako živimo in za kakšno skupnost se odločimo?