Venezuelski predsednik Hugo Chavez v neprekinjenem sporu s katoliško Cerkvijo
| 07.07.2010, 11:39 Marta Jerebič
Venezuelski predsednik Hugo Chavez v neprekinjenem sporu s katoliško Cerkvijo znova priliva olje na ogenj. Kardinala Jorgeja Urosa Savina, enega svojih najostrejših kritikov, je na ob praznovanju narodnega dneva samostojnosti označil za nevrednega. Dejal je, da straši ljudi pred komunizmom, medtem ko lahko, kot je dejal Chavez, komunizem in krščanstvo vendarle hodita z roko v roki. Nadškof v Caracasu, kardinal Savina je kritiziral ukinitev številnih opozicijskih medijev v Venezueli in pozval vlado, naj spoštuje demokratične temeljne pravice, ki so zapisane v ustavi.
Vrh venezuelske katoliške hierarhije pogosto opozarja, da Chavez predstavlja grožnjo demokraciji. Chavez se sicer opredeljuje za katoličana, vendar se pri tem poslužuje svoje lastne razlage Svetega pisma, po katerem naj bi bil Juda kapitalist, ker je Jezusa prodal za 30 srebrnikov, Jezus pa naj bi bil po njegovem prepričanju neke vrste proto-revolucionar. Taka interpretacija Jezusove osebe je globoko vplivala na njegove levo usmerjene nazore.
Življenjepisci Huga Chaveza opisujejo kot osebo, ki so ga že od otroštva naprej urili za radikalno politično kariero, čeprav si ni nihče mislil, da bo postal predsednik države. Med službo v venezuelski vojski se je pridružil skupini levo usmerjenih oficirjev, ki so skrivoma zagovarjali marksizem in vojaško ureditev. Tudi ko je Chavez in peščica njegovih pristašev leta 1992 poskušala izvesti vojaški udar proti predsedniku Carlosu Andresu Perezu, so ga le redki vzeli resno. Ko pa so Pereza leto pozneje odstavili zaradi korupcije, so ljudje v njem videli reformatorja. Po izpustitvi iz zapora leta 1994 je oblikoval gibanje, imenovano Peta republika, in obljubljal čistko v vladi ter zmanjšanje revščine. Prav ta njegova socialistična revolucija na področju odpravljanja revščine ga je leta 1998 pripeljala na oblast, na kateri bo očitno ostal še kar nekaj časa.
Podoba Venezuele v svetu je zaznamovana s kriminalom, revščino in globoko gospodarsko krizo, ki jo še poslabšuje mednarodna recesija. Vendar se vse ne konča le pri tem. Chavez je v Latinski Ameriki postal neke vrste kultna osebnost, ki sebe vedno bolj doživlja kot tistega, ki naj bi zamenjal Fidela Castra v vlogi voditelja latinsko ameriške levice. Pri tem si prizadeva tudi za sklenitev tesnejših celinskih vezi z državami, kot sta Iran in Severna Koreja. Venezuelski predsednik je nadalje naklonjen Kolumbijskim revolucionarnim oboroženim silam oziroma marksističnim gverilcem, saj njihovim enotam dovoljuje, da so nastanjene na venezuelskem ozemlju. S svojimi diplomatskimi dejavnostmi podpira radikalne stranke v državah kot so Bolivija, Peru, Ekvador, Panama, Nikaragva, Salvador in Mehika. Njegov namen je po mnenju nekaterih ameriških ustanov za preučevanje mednarodne politike radikalne stranke Latinske Amerike povezati z bližnjevzhodnimi skrajneži ter izkoristiti iransko jedrsko tehnologijo za politično izsiljevanje celotne celine.
