Naše škofije v znamenju jubilejev

Slovenija | 15.07.2010, 17:30

Julij je mesec novih maš in obhajanja okroglih obletnic duhovniških posvečenj. Tako si bo minulo nedeljo zaradi obhajanja nove maše zagotovo zapomnilo pet novomašnikov.

Med njimi so bili brat Toni Brinjovc, ki je novo mašo pel v župnijski cerkvi sv. Jurija v Mozirju, Goran Merica, ki je imel novo mašo v stolni cerkvi svetega Nikolaja v Murski Soboti, Andrej Vončina, ki se je z verniki veselili v župnijski cerkvi svetega Andreja v Prvačini, pater Marjan Kokalj je pred domače farane stopil v župnijski cerkvi svetega Petra v Selcah in Urban Lesjak, ki je novo mašo pel v župnijski cerkvi v Šentjurju pri Celju. Novomašnikom smo posvetili preteklo oddajo Naše škofije, tokrat pa smo več časa namenili dvema jubilantoma ter pripravili pogovor o novih duhovnih poklicih. Tudi prispevek Misijonske molitvene zveze bomo predstavili in misijonarja p. Stanka Rozmana, za katerega bodo člani ta teden še posebej molili.

Zlatomašnik Ivan (Janez) Horvat

Med nami je veliko jubilantov – zlatomašnika sta tudi mariborski nadškof dr. Franc Kramberger in kardinal dr. Franc Rode. Med zlatomašniki pa sta tudi Janez Novak, ki je 50 let mašništva obhajal včeraj v župnijski cerkvi svetega Križa v Rogaški Slatini, v župnijski cerkvi svetega Marka v Markovcih pa je bila v nedeljo ponovitev zlate maše domačina, sicer župnika iz Šentilja Ivana Hórvata.

Rodil se je v Zabovcih in novo mašo pel v časih, ko je bilo prepovedano govoriti o cerkvi, ko si lahko zaradi petja cerkvenih pesmi pristal v zaporu in tako je bilo tudi leta 1960, ko so od enega do treh dni zaprli kar nekaj sovaščanov. Ob slovesu novomašnika v rodnih Zabovcih so namreč pevci zapeli himno nekdanjega katoliškega društva, posnete trakove, ki bi novomašniku služili kot spomin, pa je zajela takratna oblast.

Horvat je bil posvečen v duhovnika takrat kot nadškof Kramberger

Zlatomašnik Horvat je ob sklepu slovesnosti v cerkvi svetega Marka niže Ptuja vse zbrane povabil k molitvi in upanju. „Upanje je vsakodnevno gibal, ki nas drži pokonci. Tudi takrat, ko nam je težko. Zato je to upanje, ki izhaja iz vere in nam ga je Jezus Kristus prinesel in nam ga oznanja po Cerkvi, za vse nas jutranja zarja,“ je poudaril Horvat. S farani je obudil tudi spomine na začetke svoje duhovniške poti: „Začelo se je že 50. leto na istem mestu. Sem kot stara omara, ki je več ne prestavljajo. Na dan posvečenja nas je škof vprašal, kakor zahteva predpisani obred: Obljubite pokorščino meni in mojim naslednikom? Tudi sedanji nadškof je stal v isti vrsti kot jaz, le drugi od mene in sva hkrati odgovorila z ostalimi, osem nas je bilo: Obljubljam. Oba pa sta name v Šentilju pozabila, škof Držečnik in nadškof Kramberger. Še jeziti se ne smem nanju, ker v Svetem pismu piše: Sonce naj ne zaide nad vašo jezo. Na stara leta pa ugotavljam, da sta oba naložila Šentiljčanom težko pokoro, ker me morajo tako dolgo prenašati z mojimi slabostmi in tudi mojo trdoglavostjo. Tolaži me tisto, kot molimo v Očenašu: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo, saj upam, da smo si vse odpustili. Tudi spodbuja me, ko molimo z duhovniki v molitvi brevirja: Kako lepo in prijetno je, če bratje prebivajo skupaj. Še danes ob zaslugi naših faranov delujem sredi med njimi, ne vem pa če je zadovoljivo,“ je bil skromen v besedah župnik Horvat.

Maučec: Postaje duhovnikovega življenja so včasih neizogibno tudi postaje križevega pota

Domači župnik Janez Maučec se je v svojem nagovoru osredotočil na zlato barvo, ta poleg večnosti pomeni tudi barvo nebes, dokončnosti in zvestobe. „Zlata barva pa ni le barva večnosti ampak je tudi barva sonca in sončne svetlobe. Neka Marijina pesem lepo pravi: Ti, ki si na svet prinesla sonce. Ali ne bi smeli tudi o mašništvu reči, da prinaša ljudem sonce, luč na življenjsko pot, luč upanja, smisla, prinaša jim Kristusa, ki je Luč sveta. In kdo lahko v današnji svet, v ta čas, v tako temen in mračen svet prinese več luči, kot tisti, ki ga je poslal Kristus,“ se je vprašal župnik Maučec in dodal, da ima duhovnik v svojem življenju opravka z lučjo in ne temo. „Postaje duhovnikovega življenja so včasih neizogibno tudi postaje križevega pota. Ljudem prinaša luč, a sam lahko doživlja tudi hude notranje in zunanje stiske,“ je poudaril župnik in vse povabil k molitvi za duhovnike, saj je po njegovih besedah delavcev premalo, žetev velika, na to njivo pa pogosto posežejo tisti, ki niso nič sejali. „Žal v to žetev tudi danes padajo mnogi plenilci, tatovi, ki bi radi zase poželi kar je dozorelo. Koliko je danes novih verskih gibanj in oznanjevalcev novih ver, ki žal marsikdaj pretentajo tudi verne kristjane,“ meni Maučec. Ivanu Horvatu je izrazil veliko zahvalo za njegovo pastirsko službo, pri tem pa spomnil na mnoge podeljene zakramente v 50. letih mašništva.

S. Antonija Cvetko – železna jubilantka

Minulo soboto je sestra Antonija Cvetko v New Yorku obhajala 70. obletnico redovnih zaobljub. Njenega železnega jubileja so se spomnili tudi v domovini. Nečaki sestre Antonije se praznovanja v Ameriki niso mogli udeležiti, zato so pripravili svečano mašo v župnijski cerkvi v Veržeju, kjer je sestra Antonija pred 70 leti opravila prve zaobljube. Maše so se udeležili sorodniki in prijatelji ter tudi njene so-sestre . Kot smo slišali v življenjepisu, je imela sestra Antonija, ki danes šteje 97 let, zelo zanimivo življenje.

Bila je ena izmed prvih kandidatk Hčera Marije Pomočnice v Sloveniji. Zadnja leta pa je njen oltar bolniška postelja. Sveto mašo je vodil salezijanski duhovnik Anton Hribernik, ki je v pridigi poudaril plemenito delo družbe, ki ji sestra Antonija pripada. Kot je povedala s Damijana Tramte, je sestra Antonija vzgled tudi svojim sosestram v domovini. Zgled sestre Antonije je tako lahko spodbuda vsem, ki čutijo Gospodov klic, da nanj velikodušno odgovorijo.

Kako pa novi duhovni poklici?

V začetku meseca julija je na Madžarskem potekalo evropsko srečanje komisij za nove duhovne poklice. Tam je bil tudi Srečko Fras odgovoren za nove duhovne poklice v škofiji Murska Sobota, ki je za naš radio na kratko povzel dogajanje na Madžarskem.

Misijonska molitvena zveza

Anton Pačnik, voditelj Misijonske molitvene zveze, je zapisal, da se bodo v tem tednu zopet ustavili pri misijonskih naporih velikega misijonarja, svetega očeta, in zanj molili. Molili pa bodo tudi za naše letošnje novomašnike, potem pa bodo njihove misli, dobre želje in molitve pohitele v revno afriško državo Malavi, kjer deluje naš misijonar p. Stanko Rozman. Rodil se je leta 1942 v Kovorju in leta 1961 stopil v jezuitski red. Po stari jezuitski navadi – biti predan šoli in študiju – je najprej študiral filozofijo, potem so ga za tri leta poslali na prakso v Zambijo. Tam je ostal tri leta kot učitelj v malem semenišču Mpimi. Zatem so ga predstojniki poslali v Toronto na teološki študij, ki ga je dokončal v ZDA. Leta 1973 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika in leta 1979 napravil večne zaobljube. V Zambijo se je vrnil jeseni leta 1977, kjer je v naslednjih letih postavil na noge župnijo in bolnišnico z vso potrebno infrastrukturo. V Zambiji je deloval 34 let. Po slovesu iz Zambije je zapisal: »V našem redu je pač tako, da člana pošljejo tja, kjer je večja potreba in kjer mislijo, da bo človek naredil čim več dobrega. Tako sem pred leti prišel v Malavi, kjer sem bil nastavljen najprej kot kaplan in nato kot župnik v mestu Kasungu.« To je bilo spomladi 2002, ko je obhajal svojih 60 let.

Zavzet misijonar Stanko se je tudi v malavijskem mestu Kasungu popolnoma predal misijonskemu poslanstvu. Njegovo delovanje zajema zelo široko področje. Dvanajst katoliških osnovnih šol so delno popravili s pomočjo slovenske Trikraljevske akcije. Svojo dejavnost bodo še širili. »Osnovna šola je baza, sploh pri nas, kjer je veliko sirot«, pravi p. Stanko. Že nekaj let poteka tudi akcija »živa voda« (Vodnjaki Malavi), v okviru katere so popravili 70 vodnjakov, šest pa naredili na novo. Novost je oskrba bolnikov, okuženih z aidsem na domu. Projekt bo predsednik države potrdil v začetku novembra, ko bodo blagoslovili tudi novo cerkev svetega Florjana. V župniji je 200 tisoč ljudi, od teh je 35 tisoč katoličanov. Akcije se kar vrstijo. Na vprašanje, kako to zmore, odgovori: »Saj ne delam jaz, to delajo domačini, jaz samo organiziram.« K temu lahko dodamo: »Bog pa blagoslavlja«.

»Pater Stanko Rožman, Misijonska molitvena zveza za vas moli in vam še naprej želi veliko Božjega blagoslova pri vašem delu,« zaključuje Anton Pačnik.