Nadškofa Kramberger in Stres o pomenu evharističnega kongresa

Cerkev na Slovenskem | 07.06.2010, 00:06

Nedelja, 13. junija bo v znamenju Slovenskega evharističnega kongresa in beatifikacije prvega slovenskega mučenca Alojzija Grozdeta. Slovenski škofje na ta veliki dogodek, ki naj bi poglobil vero v Jezusa Kristusa, vabijo prav vse.

Vabilo ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Antona Stresa

V zadnjih letih smo obhajali kar nekaj pomembnih slovesnosti na ravni vseslovenske Cerkve. Gotovo se še spomnite, pred desetimi leti smo obhajali sinodo. Že prej so bili sinodalni dnevi. Potem smo pred dvema letoma v Celju obhajali slovenski pastoralni dan, ki naj bi bil neke vrste ponovitev sinode, se pravi našega zborovanja. Takrat je bilo srečanje posebej posvečeno družinam, družinskemu življenju. Letos bomo obhajali nekaj še pomembnejšega, še večjega. Še več se nas bo zbralo na stadionu v Celju. Obhajali bomo tako imenovani evharistični kongres. Beseda kongres vas ne sme zmotiti. Imamo različne kongrese, ampak izvirno pomeni kongres shod – pomeni ljudi, ki pridejo skupaj. In mi bomo prišli skupaj v zavesti, da moramo še posebej izpričati v tem svetu za nas same, za našo družbo, za našo vero, za našo Cerkev, da je Jezus res Bog z nami, ki je navzoč v zakramentu svete evharistije, in da je za nas evharistija res središčno dogajanje v našem občestvenem življenju. Želel bi, da bi si na tem shodu– bodisi da se ga bomo udeležili osebno, bodisi da ga bomo spremljali preko televizije in predvsem tudi v samih pripravah – vtisnili v svojo zavest, v svoj spomin tri stvari:

Prva stvar je nepogrešljivo in nenadomestljivo mesto svete evharistije, nedeljske svete maše v našem življenju. Nikakor ne smemo dopustiti, da bi začeli misliti, da je sveta maša nekaj, kar je sicer lepo, da je, ampak na koncu koncev pa nič hudega, če je ni. Sveta maša je nekaj, brez česar ne moremo, čisto preprosto ne moremo ostati zvesti Jezusu Kristusu. Brez nje, ne moremo ostati člani Cerkve, ampak se bomo nujno začeli od nje oddaljevati.

Druga misel, ki naj nas v tem evharističnem času ob tem shodu in srečanju v Celju prevzame, pa je naše navdušenje nad krščansko vero. Če bomo res postali zavedni kristjani, še bolj, kot smo, če bomo res veseli, da smemo biti kristjani, če bomo ponosni bomo vedeli, zakaj smo kristjani, potem te vere ne bomo imeli samo zase, ampak jo bomo skušali posredovati tudi drugim. Potem bodo tudi naše župnije, naša Cerkev in vsak izmed nas, ki bo postal dejaven, bo misijonar v okolju, v katerem živi.

Tretja misel, ki jo bomo še posebej poudarjali v letu, ki bo sledilo temu kongresu, pa bo zavest, ki jo je Jezus tolikokrat poudaril v evangeliju, da namreč ne moremo imeti prav radi Boga in njega, če nimamo radi svojih bratov in sester ter še posebej tistih, ki so v pomanjkanju, stiski in nas potrebujejo. V našem svetu in družbi je toliko ljudi, ki potrebujejo sočutje, solidarnost in dejavno ljubezen. In če se bo potem res naslednje leto pokazalo, da nas je tudi to srečanje v Celju opogumilo in spodbudilo k močnejši solidarnosti, k večji požrtvovalnosti, k bolj dejavni ljubezni, potem bo ta shod, srečanje, ta evharistični kongres, prav gotovo dosegel svoj namen.

Dragi prijatelji, dragi bratje in sestre, lepo vabljeni v Celje z namenom, da bi se močneje zavedali, kako sveta maša pomeni nekaj nepogrešljivega v našem življenju, kako bomo tudi mi sami postali dejavni apostoli in misijonarji v našem okolju in kako bomo še močneje imeli radi svoje brate in sestre, ki nas potrebujejo.

Vabilo mariborskega nadškofa metropolita msgr. Franca Krambergerja

Na evharistični kongres, ki bo dosegel svoj vrhunec 13. junija tega leta v Celju, gledam kot na največji verski in pastoralni dogodek v Cerkvi na Slovenskem v letošnjem letu. Ne gre le za zunanjo slovesnost ali morda za masovno manifestacijo, marveč gre za proces, za versko dogajanje v Cerkvi na Slovenskem. To dogajanje obsega dve leti priprave, osrednjo slovesnost, še bolj pa prenovljeno življenje po evharističnem kongresu. Evharistična prenova v življenju slovenskih katoličanov, župnijskih občestev, krajevnih Cerkva ali škofij in ne nazadnje naše Cerkve na Slovenskem ter posredno tudi naše družbe – to je namen evharističnega kongresa. Poživiti in poglobiti pa tudi izpovedati osebno in občestveno vero v Kristusovo navzočnost med nami, odpreti se oddaljenim in tudi neverujočim ter zanje moliti, utrditi bolj krščanski odnos do nedelje in nedeljske maše, znova odkriti Kristusovo navzočnost med nami in njegovo osrednjo vlogo v našem osebnem in občestvenem življenju – to so glavni imperativi slovenskega evharističnega kongresa.

O prvih vernikih je v Apostolskih delih zapisano, da so bili stanovitni v nauku apostolov, bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah, da so enodušno prihajali v tempelj k molitvi in lomili kruh po hišah, to pomeni, obhajali sv. evharistijo, da so bili enega srca in enega duha, da je Gospod vsak dan pridruževal novih vernikov njihovemu občestvu in množica teh, ki je sprejela vero, je v resnici bila enega duha in enega srca in je oznanjala Kristusovo vstajenje. Z veliko močjo so torej pričali o Jezusu in tej poživitvi, poglobitvi ali utrditvi vere. O tej občestveni izpovedi vere v Kristusa, darujočega se med nami in tudi med nami pričujočega, o tej naši bratski skupnosti, o našem lomljenju kruha ali obhajanju sv. evharistije, o naši edinosti srca in duha želimo izpričati in smo povabljeni, da sodelujemo. Kakor smo sodelovali pri pripravi na evharistični kongres, tako bomo sodelovali tudi s svojo udeležbo na kongresu samem.