Grozde se je zelo odlikoval v češčenju Jezusa v Najsvetejšem zakramentu

Cerkev na Slovenskem | 31.05.2010, 12:21

Na nedeljo Svete Trojice, so po večini slovenskih cerkvah brali nagovor p. Antona Nadraha o mučencu Alojziju Grozdetu. S tem se je začela tudi neposredna duhovna priprava na Slovenski evharistični kongres in beatifikacijo mučenca Grozdeta.

„Na praznik Svete Trojice začenjamo intenzivno bližnjo pripravo na slovenski evharistični kongres, ki bo v nedeljo, 13. junija 2010, v Celju. V pripravi nanj in s samim kongresom ter z življenjem iz njega hočemo poživiti versko življenje v Cerkvi na Slovenskem. To življenje ima svoj vir in vrhunec v obhajanju svete evharistije. Kdor zavzeto in dejavno sodeluje pri maši ter pri njej z vedno večjo ljubeznijo prejema Jezusa v svetem obhajilu, se bo resno trudil za pristno krščansko življenje v ljubezni do Boga in vsakega človeka. V smislu današnjega prazniškega evangelija ga bo Sveti Duh uvajal v vso resnico,“ je poudaril p. Anton Nadrah in dodal, da se je v tem „odlikoval naš mučenec Alojzij Grozde, ki bo na evharističnem kongresu v Celju razglašen za blaženega.“

Njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju

V četrtek, 27. maja, je minilo 87 let, kar se je 1923 v Zgornjih Vodalah v župniji Tržišče pri Mokronogu na Dolenjskem kot nezakonski otrok rodil Lojze Grozde. Ko je bil star štiri leta, se je mati poročila drugam, zanj pa je skrbela teta. Poskrbela je, da je po končani ljudski šoli obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, stanoval pa je v dijaškem zavodu Marijanišče. Bil je odličen dijak in pesnik, član dijaške Katoliške akcije in zavodske Marijine kongregacije.

Zanj je značilna izredna evharistična usmerjenost. V program duhovnega življenja, ki si ga je sestavil na duhovnih vajah od 24. do 28. julija 1942, je zapisal geslo: »Sv. evharistija, sonce mojega življenja!« V koncilskih in pokoncilskih odlokih imamo več desetletij pozneje isto misel izraženo z besedami, da je evharistija vir, središče in vrhunec našega življenja.

Sveto obhajilo je Lojze Grozde v zadnjih letih gimnazijskega študija prejemal vsak dan in tako vplival tudi na sošolce, da so hodili pogosto k obhajilu. Za pogostno prejemanje sv. obhajila je delal tudi z besedo, enako za pobožno udeležbo pri sv. maši. Sošolce je še posebej opozarjal na prve petke. Mašna daritev s svetim obhajilom je bila v središču njegovega življenja. Pri sveti daritvi je bil vedno tako zbran, da je to pri sošolcih zbujalo pozornost. Klečal je in molil iz latinskega misala.

Tudi na počitnicah je hodil, če je le mogel, k vsakdanji sveti maši in svetemu obhajilu, kar je bila velika žrtev zaradi oddaljenosti in zato, ker je bilo treba pred obhajilom biti tešč. Domači župniji je bil s pobožnim prejemanjem svetega obhajila v veliko spodbudo.

Prav tako se je zelo odlikoval v češčenju Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Vsem v Marijanišču so bili znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Ko je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek. Med prostim časom je večkrat kar na lepem izginil, da je odšel v kapelo in molil rožni venec – za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti. Lojze je tudi študij in vse drugo delo znal povezati z jutranjim sv. obhajilom in mašo ter z obiski v kapeli.

S pogostnimi in dolgimi obiski Najsvetejšega je vplival tudi na druge. Nekatere, zlasti mlajše, je včasih izrecno povabil v kapelo – ali pa je češčenje sv. Rešnjega telesa priporočil na sestanku Katoliške akcije ali pri Marijini kongregaciji. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.

Za našega mučenca je značilna tudi globoka vera in vztrajna molitev pa tudi prisrčna ljubezen do Matere Marije. Kakor je takrat priporočal škof dr. Gregorij Rožman, je zelo častil presveto Srce Jezusovo in brezmadežno Srce Marijino. Vse to odražajo tudi njegove pesmi.

K spovedi je hodil dvakrat na mesec. Skrbno se je udeleževal prvih petkov. Na svoj zadnji prvi petek, 1. januarja 1943, je bil pri maši in je prejel zadostilno sv. obhajilo v stiški baziliki kot popotnico, ne da bi za to vedel. Odpeljal se je proti domu, kjer je hotel obiskati svojo mamo in širiti pobožnost petih prvih sobot, ki jo je naročil škof dr. Gregorij Rožman in se je v ljubljanski škofiji začela naslednji dan, 2. januarja 2010.

Na Mirni na Dolenjskem so ga zajeli partizani. Pri njem so našli latinsko mašno knjižico, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in literaturo o Fatimi. Kot član katoliške akcije in dosleden kristjan ni ustrezal njihovi komunistični miselnosti. Po mučenju so ga usmrtili v gozdu pri Mirni v noči med 1. in 2. januarjem. Dne 23. februarja 1943 so njegovo nezakopano in nestrohnjeno truplo našli šolarji, ki so v gozdu nabirali zvončke. Pokopan je bil 25. februarja 1943 na pokopališču v Šentrupertu.

Škofijski postopek za beatifikacijo (razglasitev za blaženega) Lojzeta Grozdeta se je pričel 1992 in končal 2003. Zbrano gradivo je bilo izročeno Kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu. Ta je po temeljitem študiju vseh dokumentov izdala dovoljenje, da se Lojzeta Grozdeta povzdigne na čast oltarja. Iz dokazov je nedvoumno razvidno, da je umrl zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei). V soboto, 27. marca 2010, je sveti oče Benedikt XVI. odobril objavo odloka o njegovi mučeniški smrti.

Ko je Lojze kot dvanajstleten šolar junija 1935 prišel v Ljubljano k sprejemnim izpitom za vstop v gimnazijo, je bil tam ravno 2. jugoslovanski evharistični kongres. Udeležil se ga je in je nanj napravil močan vtis. 75 let po tem dogodku bo Lojze Grozde zopet na evharističnem kongresu, a zdaj ne več kot revno oblečen kmečki fant, v strahu, kako mu bo šlo šolanje v Ljubljani, ampak v sijaju nebeške slave, med blaženimi in svetniki; drugi razglašeni blaženi Slovenec ob prvem, škofu Antonu Martinu Slomšku.