Bo Slovenija pridobila ali si zavezuje roke?

| 27.05.2010, 15:26

Države lahko spore mirno rešujejo na različne načine. Na voljo imajo diplomatska sredstva, na primer pogajanja, dobre usluge, posredovanje, spravo in anketo, lahko pa spore rešujejo tudi s pomočjo mednarodnih sodišč in arbitraž. Za slednje sta se odločili Slovenija in Hrvaška.

Podpisali sta sporazum, ki določa ustanovitev in delovanje posebne arbitraže - ukvarjala naj bi se z določenimi mejnimi vprašanji med državama. A sporazum je postal kamen spotike. Zakaj, smo med drugim ugotavljali tudi v zadnji majski oddaji Pogovor o. V studiu smo gostili Vasilko Sancin z ljubljanske Pravne fakultete, odvetnika Danijela Starmana in nekdanjega pravosodnega ministra Lovra Šturma.

Sancinova je pojasnila, kaj sploh je arbitraža. Poudarila je, da gre za najstarejše pravno sredstvo za mirno reševanje sporov, pogosto ozemeljskih. „Znanih je približno 40 primerov, v katerih so se države odločile reševati svoje ozemeljske spore s pomočjo arbitraže,“ je povedala.

Kaj določa sporazum o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško?

Med drugim to, da državi s seznama kandidatov, ki ga določita predsednik Evropske komisije in njen član, odgovoren za širitev, v 15-ih dneh sporazumno imenujeta predsednika arbitražnega sodišča in dva člana. Če se o tem ne bosta mogli sporazumeti, jih bo imenoval predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu. Šturm meni, da to naši državi ne prinaša nič dobrega. Poudaril je: „Slovenija si je zelo prizadevala, da ne bi prišli pod jurisdikcijo sodnikov Meddržavnega sodišča v Haagu brez upoštevanja načela ex aequo et bono, načela zunanje pravičnosti.“ A Sancinova je prepričana, da bosta na oblikovanje seznama lahko neformalno vplivali tudi stranki v sporu. „Na tem seznamu bodo priznani pravni strokovnjaki s področja mednarodnega prava z izkušnjami pri ozemeljskih sporih,“ je dodala.

V javnosti, tako slovenski kot hrvaški, sta največ razprave sprožila tretji in četrti člen sporazuma o arbitraži. Kot je dejal Šturm, sta neprepričljiva. Slovenski vitalni interes je, da ohrani neposredni stik z odprtim morjem, a tega sporazum po njegovem v omenjenih členih ne zagotavlja. „Teritorialni stik je zelo pomemben. Ne samo za ladijske zveze, ampak tudi zato, ker omogoča svobodo preleta,“ je poudaril Šturm in pojasnil, da tega v dozdajšnjih razpravah sploh nismo omenjali. Sancinova je medtem opozorila, da bo za odločanje ključen angleški izvirnik sporazuma o arbitraži, v katerem je uporabljena beseda „junction“. Poudarila je, da je v pretekli mednarodni praksi to večkrat pomenilo fizični stik.

Dejansko stanje je v škodo Sloveniji

Starman je negativno ocenil sporazum o arbitraži. Kot pravi, je „pristati na to, da arbitražno sodišče, kljub dobronamernosti, odloča o našem ozemlju in našem morju, absurd“. Ob tem je opozoril, da zavrnitev sporazuma nikakor ne pomeni mednarodne izolacije.

Vsi trije so se strinjali, da je dejansko stanje v škodo Sloveniji. A medtem ko Sancinova pravi, da s sporazumom o arbitraži naša država lahko samo pridobi, sta Šturm in Starman prepričana, da si bomo z njim zavezali roke, zato bi morali za ureditev meje s Hrvaško poiskati drugačne rešitve.