Na Ptujski Gori so razglasili Marijino cerkev za baziliko

Cerkev na Slovenskem | 16.05.2010, 16:00

Apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castello je na Ptujski Gori tamkajšnjo cerkev slovesno razglasil za baziliko Marije Zavetnice. 600 let staro Marijino svetišče na Ptujski Gori je osrednja romarska cerkev mariborske nadškofije. Zaradi bogate zgodovine in kulturno-umetnostnih dragocenosti predstavlja pomemben kulturni spomenik.

Slovesnosti so se udeležili nekateri slovenski škofje in rektorji slovenskih bazilik. Maša in procesija z lučkami pa sta na Ptujski Gori potekali že v soboto zvečer. Škofje mariborske metropolije so cerkev v pastirskem pismu ob njeni 600-letnici in povišanju v baziliko zaradi njene arhitekture in opreme označili za visoko pesem slovenske gotske umetnosti. Pod kamnitim baldahinom ima svoje osrednjo mesto reliefna podoba Marije, ki je izklesana iz enega kamna. Pod njenim plaščem je upodobljenih 82 naših prednikov iz različnih stanov 15. stoletja.

Nuncij je v svojem nagovoru med drugim dejal, da je „Cerkev na Ptujski Gori zagotovo ena od starejših in lepših Marijinih cerkva na Slovenskem. 600-letnica cerkve na Gori je zares častitljiv jubilej. Tudi kot božjo pot jo moremo uvrstiti med starejše Marijine cerkve. O lepoti, arhitekturi in opremi te Marijine cerkvice na Gori, pa je sam vaš veliki poznavalec in občudovalec tega svetišča, dr. Marijan Zadnikar dejal, da je »visoka pesem gotike«.“

Homilija apostolskega nuncija msgr. Santosa Abrila y Castellója

Razglasitev bazilike na Ptujski Gori

Spoštovani gospod nadškof in metropolit msgr. Franc Kramberger in nadškof pomočnik msgr. Marjan Turnšek, spoštovani vsi ostali škofje, spoštovani provincialni minister p. Milan Kos in vsi drugi duhovniki in redovnice, spoštovani vsi predstavniki civilne družbe, dragi romarji in prijatelji Ptujske Gore, dragi bratje in sestre.

Cerkev je že prvotno bila grajena kot romarska cerkev

Zares nekaj posebnega, čudovitega in čudežnega se je moralo zgoditi, da so vaši predniki na obronku Haloz sezidali tako veličastno svetišče. Vsem vam je poznana vsebina ljudskega izročila o nastanku cerkve – pripoved o slepi deklici iz vurberškega gradu in o tem, kako je na Marijino prošnjo spregledala in pokazala kraj, kjer je zagledala luč.

Cerkev je že prvotno bila grajena kot romarska cerkev. A je nastanek Marijinega svetišča na Ptujski Gori še vedno zakrit s tančico skrivnosti, in to kljub nekaterim novim odkritjem, ki se nanašajo na čas izgradnje cerkve in potrjujejo, da je bila cerkev na Gori leta 1410 gotovo že zgrajena in posvečena.

V veliko čast si lahko štejete, da je Marija prav med vami izbrala svoj milostni kraj, kjer naj jo častijo verni ljudje tega dela slovenske zemlje. Že kmalu po pozidavi cerkve se je kraj imenoval Mons Gratiarum – Gora milosti, kar pomeni, da je Marija že na samem začetku tukaj obilno delila svoje milosti.

Pa vendar v vseh teh 600 letih verni na tej gori še nismo bili priča dogodku, ki se bo zgodil danes. Častitljivo Marijino svetišče na Ptujski Gori, to svetinjo vaše vere, ki jo je papež Benedikt XVI. 8. decembra lani že povišal v baziliko, bom v njegovem imenu, tudi slovesno in javno razglasil za baziliko. Cerkev na Slovenskem bo imela tako odslej sedem bazilik. Danes res veljajo za nas Kristusove besede: Srečne vaše oči in vaša ušesa; zakaj mnogi so želeli videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali (prim. Mt 13,16–17; Lk 10,23–24). To je zares dan, ki ga je naredil Gospod in njemu bomo peli pesem zahvale.

Ali se bosta tudi danes predramila celotno Ptujsko in Dravsko polje ter ves Ptuj?

Zamislimo si leto 1400, ko so začeli graditi cerkev na Gori. Pomislimo na takratno tehniko, pripomočke, način prevoza. Domnevamo lahko, da se je moralo takrat zganiti celo Dravsko in Ptujsko polje, celo mesto Ptuj. Vsi so morali poprijeti za delo. Delalo naj bi več kot 40 različnih kamnoseških delavnic. In koliko vrhunskih mojstrov iz nemških in drugih dežel, ki so ustvarili čudovite podobe: Marijo s plaščem, Rožnovenski oltar, relief Poklon kraljev …

Ali se bosta tudi danes predramila celotno Ptujsko in Dravsko polje ter ves Ptuj, ob tem tako pomembnem dogodku, ko bo temu starodavnemu svetišču podeljena čast bazilike potem, ko so vaši predniki tukaj 600 dolgih let izpričevali svojo vernost in zvestobo Bogu in Cerkvi? Ni bolj primernega trenutka, kot je današnji, dragi bratje in sestre, da ponovno obnovimo svojo prvotno ljubezen do Marije. Marija nas čaka na Gori, s Sinom v naročju, tako kot nekoč.

Toda to, že lepo svetišče, morate vsi vi še polepšati s svojo globoko osebno vero

Cerkev na Ptujski Gori je zagotovo ena od starejših in lepših Marijinih cerkva na Slovenskem. 600-letnica cerkve na Gori je zares častitljiv jubilej. Tudi kot božjo pot jo moremo uvrstiti med starejše Marijine cerkve. O lepoti, arhitekturi in opremi te Marijine cerkvice na Gori, pa je sam vaš veliki poznavalec in občudovalec tega svetišča, dr. Marijan Zadnikar dejal, da je »visoka pesem gotike«.

Toda to, že lepo svetišče, morate vsi vi še polepšati s svojo globoko osebno vero, s svojo otroško ljubeznijo do Marije Zavetnice in s svojim zares krščanskim življenjem. Tako bodo postale živa resničnost besede, s katerimi je papež Janez Pavel II. opisal najpomembnejša svetišča latinske Amerike, ko je dejal, da so to »kraji, ki jih je posvetila globoka vera krščanskega ljudstva v teku dolgih stoletij.« Vabim vas, da sprejmete za svoje te besede, in zapustite to dediščino tudi svojim otrokom, ko boste skupaj z njimi prihajali sem pred Marijin oltar.

Marijina cerkev na Ptujski Gori pa je bila tudi ena najbolj preizkušenih. Preizkušnje za cerkev na Gori so se vrstile že od samega začetka: od raznih požarov in neurij do Turkov, ki so vdrli v svetišče. Največja preizkušnja se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je komunistična oblast leta 1951 cerkev zaprla in jo spremenila v muzej. Takrat so bila romanja za celih šest let prekinjena. A Marija je vedno obvarovala svojo cerkev na Gori – iztrgala jo je tudi iz jeklene pesti takratnega režima ter vam jo je ponovno vrnila, kot bi hotela reči, še vedno sem tukaj za vas in vas čakam. Danes se morete tega Marijinega varstva in priprošnje veseliti še toliko bolj, saj vas v tem potrjuje tudi sam papež Benedikt XVI., ki je Ptujsko Goro povzdignil v baziliko.

Vsega tega prizadevanja za nenehne obnove in za lepoto svetišča ne bi zmogli brez notranjega ognja

Da bi cerkev na Gori bila razglašena za baziliko, so si bratje minoriti prizadevali že ob praznovanju njene 550. obletnice, a žal še niso bili izpolnjeni vsi pogoji. So pa Frančiškovi bratje minoriti na Gori skozi vseh sedemdeset let sodelovali in se povezovali z vrhunskimi umetniki in strokovnjaki zgodovinske in spomeniškovarstvene stroke, ki so jim svetovali in z njimi delali v svetišču na Gori. Vsega tega prizadevanja za nenehne obnove in za lepoto svetišča ne bi zmogli brez notranjega ognja. Ta notranji ogenj – ljubezen do Marije in njenega Sina – je gnal Frančiškove brate minorite, da so v preteklih sedemdesetih letih toliko storili za lepoto tega svetišča, za romarje, farane in vse druge, ki so prihajali sem.

Ob skrbni in dolgoročni pripravi na letošnje jubilejno leto Marijinega svetišča na Ptujski Gori pa so se želje bratov minoritov, faranov, mnogih romarjev in prijateljev Ptujske Gore uresničile. Prizadevanja bratov minoritov, ki so v sodelovanju z nadškofijo Maribor ter s pomočjo vernikov in romarjev, ter stroke in umetnikov obnovili in pripravili vse, kar je bilo potrebno, da je Marijina božjepotna cerkev na Ptujski Gori uvrščena »med izbrane«, bodo danes okronana z razglasitvijo cerkve na Ptujski Gori za baziliko.

Edinost, ki naj bi vladala med nami verujočimi v Kristusa – in za katero je Jezus prosil Očeta – je duhovna edinos

Tako bo na tem svetem, blagoslovljenem in milostnem kraju še močneje odmevala Kristusova beseda, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju: »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi« (Jn 17,21).

Edinost, o kateri govori Jezus v evangeliju, prav gotovo ne pomeni tega, da bi vsi isto mislili in delali. Nasprotno. Jezus je prvi, ki neizmerno ceni človekovo svobodo in do nje ni nasilen. Ve pa tudi, da vsako človeško sožitje, vedno in najbolj, ogroža različnost posameznikov: pa naj bo to družina, ki je zibelka in svetišče življenja, naj bo to versko občestvo, redovniška skupnost ali kakršna koli druga skupnost. Edinost, ki naj bi vladala med nami verujočimi v Kristusa – in za katero je Jezus prosil Očeta – je duhovna edinost, oziroma edinost, ki se more hraniti le iz osebne povezanosti z Jezusom. To je edinost, ki nam jo daje globoka osebna vera v Jezusa Kristusa, v njegovo smrt in vstajenje in zaradi katere smo pripravljeni s spoštovanjem sprejemati tudi osebe, ki so drugačne od nas in drugače razmišljajo. Če resnično verujemo in doživljamo, kako Bog neskončno ljubi mene in vsakogar izmed nas osebno, potem nas tudi drugačnost drugih ne bo toliko ogrožala, čeprav morda pogosto ne bomo odobravali njihovih dejanj.

S tako močno in globoko vero, je mogoče premagati in odpuščati celo najhujše »drugačnosti in različnosti«, kakor smo slišali v prvem berilu iz Apostolskih del. Štefan, eden prvih kristjanov in diakonov, prav zaradi svoje globoke povezanosti z Jezusom zmore izreči, preden umre pod kamni nasprotnikov, presunljive besede: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha« (Apd 7,60), in doživi celo milostno videnje Jezusa na Božji desnici.

Vera vaših prednikov, ki so vam ohranili 600 let staro božjo pot, dokazuje prav to, da so prepoznali v Jezusu tistega, ki ga je Oče poslal, da so doumeli, kako jih Oče sam ljubi v Jezusu (prim. Jn 17,21–23). V tej veri so premagovali preizkušnje, ko so jih doletele, v tej veri so vam ohranili to svetišče tudi v časih, ko je bilo najbolj težko.

Prosimo danes Gospoda, naj nam na priprošnjo Marije s Ptujske Gore, ki jo bomo odslej častili v baziliki, izprosi tako globoko in osebno vero, kot je napolnjevala prve kristjane in mučenca Štefana. S poezijo vaše rojakinje, ki so jo v pastirskem pismu zapisali škofje mariborske metropolije molimo:

Amen.