David Cameron - novi britanski premier
Hiša na znamenitem londonskem naslovu Downing Street 10 je zamenjala stanovalce. Potem ko se je po zadnjih parlamentarnih volitvah od položaja premierja poslovil Gordon Brown ter v spremstvu žene Sarah in dveh sinov dostojanstveno zapustil eno najbolj znanih stavb na svetu, ki je bila njegov dom že od leta 1997, se je vanjo s svojo družino vselil vodja konservativne stranke David Cameron. Pri 43-ih letih je postal najmlajši ministrski predsednik v zadnjih dveh stoletjih.
Cameron se je rodil 9. oktobra 1966. Kot otrok je imel skromnejše cilje - v enem od številnih javnih nastopov pred volitvami je povedal, da je želel postati voznik tovornjaka. A pot ga je zanesla v povsem drugo smer. Šolske klopi je najprej gulil na elitnem Etonu, ki sta ga obiskovala tudi britanska princa William in Harry. Njegovi nekdanji sošolci so povedali, da ni kazal akademskih ambicij, prav tako ga ni zanimala politika. Kot kaže, se je ujel v zanko „nikoli ne reci nikoli“, saj je izobraževanje nadaljeval na univerzi Oxford, kjer je študiral filozofijo, politologijo in ekonomijo. Pred začetkom študija si je vzel leto dni premora, ki ga je med drugim preživel na potovanjih zunaj domovine.
Kako se je začela politična kariera novega britanskega premierja?
Po diplomi je kratek čas razmišljal o novinarstvu in bančništvu, a se je raje prijavil na oglas za delo v konservativnem raziskovalnem centru. Glede njegove zaposlitve kroži zgodbica, po kateri naj bi prav na dan razgovora v glavno pisarno konservativne stranke poklical neznanec in povedal, kako je Camerona skušal odvrniti od politike, a mu ni uspelo. „Srečali boste res izrednega mladeniča,“ je dodal. Cameron ni vedel za klic. Kljub temu nasprotniki večkrat poudarjajo, kako lahko je zaradi tega pravzaprav uspel. Med drugim se je zavihtel na položaj svetovalca finančnega ministra Normana Lamonta, a brez predanosti in trdega dela, kljub očitkom, verjetno ne bi šlo. V začetku 90-ih let prejšnjega stoletja je v njem začela rasti želja zasesti poslanski sedež. Zavedal se je, da nima dovolj političnih izkušenj, zato odločitve ni sprejel v trenutku. Sedem let je preživel kot vodja komunikacij v podjetju Carlton in v tem času prepotoval velik del sveta. Za poslanski mandat se je prvič potegoval leta 1997. Neuspešno. A ko je štiri leta pozneje prišel v parlament kot konservativni poslanec iz Oxfordshira, se je začel tudi njegov vzpon na vrh stranke. Vodenje konservativcev je prevzel leta 2005, potem ko so jim Tony Blair in njegovi laburisti zadali že tretji zaporedni poraz na volitvah.
Prva naloga je bila “razstrupiti” konservativno stranko
Mediji so z odprtimi rokami sprejeli njegovo zgodbo. Na političnem parketu so želeli svež veter, ki je dejansko zavel s prihodom Camerona. Spremeniti podobo stranke, ki se je leta in leta ukvarjala sama s seboj ter notranjimi razprtijami, oziroma “razstrupiti” konservativce, kot pravijo nekateri, je bil njegov prvi cilj. Začel je pri sebi. Ljudem se je med drugim skušal približati tako, da se se je v javnosti začel pojavljati brez stroge formalne obleke in kravate. Prav tako je skušal z osebnim primerom pokazati, da njegova stranka ni stranka bogatašev in ni “nesramna” do vseh, ki ne sodijo v njen krog tradicionalnih vrednot, kot so ji pripisovali v preteklosti. Konservativci so bili namreč znani po svojih odločnih stališčih, ko je šlo za odnos do priseljevanja in etničnih manjšin, Cameron pa jih je popeljal v bolj sredinske in tudi populistične tire. Prekinil je strankino obsesijo z Evropo, vanjo je vključil več žensk in predstavnikov manjšin ter velik poudarek namenil okoljskim temam. Ko se je zato, da bi opozoril na problematiko globalnega segrevanja, leta 2006 podal na norveški ledenik, se je marsikdo vprašal, kakšna konservativna politika bo to. Begale so tudi obljube, da bo gradila na vprašanjih socialne odgovornosti. Cameronova ekipa na vrhu stranke je kljub temu vztrajala in tako med drugim spremenila poglede na vprašanje zdravstva.
Na stališče novega premierja do nacionalne zdravstvene službe je vplivala tudi bolezen njegovega sina, ki je umrl februarja lani. Trpel je za cerebralno paralizo ter redko in hudo obliko epilepsije. David Cameron ima z ženo Samantho sicer še dva otroka, septembra pričakujeta tretjega, vsa družina pa je imela v predvolilni kampanji pomembno vlogo.
Velika Britanija prvič po letu 1974 s koalicijsko vlado
Vodja konservativcev je upal na prepričljivejšo zmago. Ker njegovi stranki na parlamentarnih volitvah ni uspelo doseči dejanske večine, ki bi omogočila, da sama sestavi vlado, se je bila primorana pogajati z liberalnimi demokrati Nicka Clegga. Po petih dneh negotovosti so se Cameronu usta lahko razlezla v nasmeh. Po trinajstih letih laburistične prevlade je konservativcem le uspelo priti na vrh. V Veliki Britaniji je sicer koalicijska vlada precej neobičajen pojav. A to, da volitve prvič po letu 1974 ne bodo prinesle jasnega zmagovalca in da nobena stranka ne bo dobila dejanske večine, so kazale že javnomnenjske raziskave.
Cameron je takoj po obisku Buckinghamske palače, kjer je sprejel kraljičino povabilo in postal novi britanski premier, obljubil, da bo trdo delal za skupno dobro in nacionalni interes. Izrekel je tisto, kar so v dokumentu pred zgodovinskimi volitvami zapisali angleški škofje. Mnogi so opazili to podrobnost in upajo, da bo obljube izpolnil. Za njim je tudi že prvi delovni teden. “Odgovornost” je beseda, s katero Cameron sam opisuje svoj pristop v politiki. Ali razume njen resnični pomen, bodo pokazali prihajajoči tedni in meseci.
