Življenje je sveto

| 07.05.2010, 13:09

Ko opazujem naravo v polnem razcvetu, se sprašujem, zakaj je v tem čudežnem svetu toliko trpljenja. Ptički so mi povedali, da smo za to odgovorni predvsem ljudje sami, ker smo dopustili, da se je hudobija zažrla v vse pore našega življenja. S časoma smo otopeli in zlo in njegova dela sprejeli kot samoumevno, zato se sploh ne zavedamo resničnih vzrokov za naše trpljenje.

Presunila me je vest o odkritju nekaj sto žar na dnu švicarskega jezera, kamor jih je deponiralo podjetje z imenom »Klinika Dignitas«. Kako zelo sprevrženo – enako kot nacistični napis na vhodu v koncentracijsko taborišče! Podjetja katerega primarni cilj je ustvarjanje dobička, je samo sebe poimenovalo »Klinika človeškega dostojanstva«, čeprav svoj dobiček ustvarja z ubijanjem nemočnih, trpečih in obupanih ljudi, nato pa njihove posmrtne ostanke skrivoma odlaga na dnu jezera – podobno kot to dela mafija z nevarnimi odpadki. Obema, kliniki za evtanazijo in mafiji, je skupen pohlep po denarju, zlobna brezsrčnost in perverzna manipulacija, ki se napajajo iz človeškega strahu pred trpljenjem. Uporaba firme »Klinika Dignitas« v konkretnem primeru predstavlja norčevanje iz vsakega normalnega človeka. Če bomo tudi Katoličani popustili pred pritiski kapitala in dovolili mamonu, da odloča tudi o načinu in času zaključka našega tuzemnega življenja, bomo Boga na račun naše navidezne sreče in bogastva še bolj iztisnili iz naših življenj. Z množičnim izvajanjem splava je naša generacija že enkrat hudo prelomila zavezo z Bogom. Če bomo dopustili še uveljavitev evtanazije, bomo naše zavezništvo z Bogom prelomili še drugič.

Vsakdo izmed nas je rad ponosen na svoje življenje, tudi Vi poslušalci Radia Ognjišče, zato ne boste navdušeni nad mojim razmišljanjem, da bodo naši potomci z gnusom in sramom gledali na početje naše generacije. Na nas bodo gledali z enakim nelagodjem kot gleda velika večina Nemcev na nacistično obdobje svoje zgodovine. Človeštvo zagotovo ne bo moglo biti ponosno na generacije, ki so zaradi svojih potreb izvajale dobesedno industrijsko organiziran način ubijanja nemočnih otrok. Tudi katoličani bodo z globokim sramom gledali v tla, ko se jim bo očitalo, da se njihovi predniki takšnemu nečloveškemu početju niso bolj odločno uprli, temveč so skrbeli predvsem zase in za svoj ugled v takratni družbi ter so uživali svoje sladko družinsko življenje.

Zavedati se moramo, da vsakič, ko so si ljudje vzeli v svoje roke pravico odločati o življenju in smrti sočloveka, se je to zelo tragično končalo. Sedaj si že več desetletij jemljemo pravico, da uničujemo čudež človeškega življenja v njegovem najbolj neomadeževanem obdobju. Ko se življenje najbolj čudovito, burno in skrivnostno razvija in raste, ga množično uničujemo. Če bo naslednji korak, da bomo enako brezsrčno zlomili življenje, ko se počasi pripravlja na svoj drugi čudež – prehod v večnost, je samo še vprašanje časa, ko bo zlo začelo množično kositi tudi med tema dvema točkama življenja.

Življenje je sveto, ljubezen je večna in Bog središče vsega. Če mi tega nismo sposobni sprejeti, si ne zaslužimo živeti v tako čudoviti deželi, in jo bodo namesto naših potomcev poselili drugi ljudje, ki bodo razumeli, da mora biti življenje sveto, ljubezen večna in Bog središče človeškega življenja.

Zavedati se moramo, da moč ne more nikoli nadomestiti vere, materialno bogastvo nikoli ne more nadomestiti ljubezni, in še tako dober PR ne more nikoli nadomestiti resnice. Če je življenje posameznika, družine ali naroda utemeljeno na materialnem bogastvu, moči ali laži, bomo živeli v vsakodnevnem strahu. Če pa bomo sposobni najti resnično trden temelj, bomo sposobni stati in obstati še veliko generacij.

Dogajanje v Grčiji nam kaže kako prepereli so temelji na katerih stojijo naše razkošne evropske države. Socialna država je po svoji naravi čudovito delo človeško človeškega uma in rok, ki ga je potrebno trajno z vso skrbnostjo in odgovornostjo negovati. Ker pa smo socialno državo preoblikovali v zelo zapleten sistem za ohranjanje družbene moči in ravnovesij ter privilegijev, se bodo v naslednjih letih oziroma desetletjih te naše mogočne evropske socialne države začele podirati kot domine. Kar se sedaj dogaja v Grčiji, se bo prej ali slej zgodilo na Portugalski, v Španiji, mogoče na Irski ali v Italiji, in tako naprej do Slovenije. Osebno menim, da bi bilo za celotno Evropo in tudi Grčijo najbolje, da bi šla Grčija čimprej doživela katarzo, in na podlagi te boleče izkušnje ob pomoči ostale Evrope začela zidati družbo na bolj zdravih temeljih. Dodatna posojila pa bodo verjetno predstavljala zgolj še dodatno potuho, ki bo grško in evropsko agonijo razvlekla na celo desetletje ali celo več. Vsekakor je tudi za nas Slovence zelo poučno dogajanje v Grčiji, saj bomo prej ali slej soočeni z zelo podobno situacijo, ker se bodo dogodki tudi pri nas odvijali na zelo podoben način. Nauke grške zgodbe je, da smo zelo samovšečni, če mislimo, da lahko država (četudi gre za socialno državo) nadomesti Boga in človeka. Zavedati se moramo, da ne pokojnine, ne zelo varne plače javnih uslužbencev, ne javni zdravstveni in šolski sistem, niti najosnovnejši mir, niso samoumevni in večni. Sicer pa se nas večina zelo dobro spominja, kako je »mogočna« SFRJ kot država, ki je bila zgrajena na gnilih temeljih, v nekaj letih bedno propadla. Ta teden so sicer nekateri malikovali diktatorja, ki je vodil ta zavoženi projekt skoraj do njegovega zelo bolečega potopa. Nikoli pa se ne vprašajo, koliko človeških usod je bilo zaradi tega ideološkega projekta žrtvovanih, koliko duš je bilo zaradi tega ranjenih ter v kakšnem stanju je bila ta zapuščina po 45 letih »briljantnega« gospodarjenja. Dokler otroci niso sposobni obravnavati svojih staršev in starih staršev objektivno kritično, ne bodo zmogli pretrgati prenašanja travm na svoje potomce. Enako velja za slovensko družbo – dokler levi in desni ne bomo kot nesporno obsoditi zločinov in zablod komunistične oblasti, ne bomo zmogli oblikovati zdravega temelja naše nacionalne zavesti.

Ta teden je zopet postalo aktualno vprašanje glede arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Marsikaterega slovenskega Slovenca bega, ker Cerkev ne reče, kako naj bi se glasovalo na referendumu. Osebno sem zelo vesel, da nam je jeseni v Komisiji pravičnost in mir uspelo sprejeti stališče, na katerega bomo kristjani lahko ponosni tudi čez 100 let. Hrvaška »Iustitia et Pax« je oktobra lani javno zavzela zelo provokativna in sporna stališča glede ugotavljanja meje državama na morju, ki po mojem prepričanju ne morejo biti v ponos tako pomembni instituciji. V Slovenski komisiji pravičnost in mir smo se odločili, da smo se na navedeno kot Slovenci in kot kristjani dolžni odzvati. Slovenci imamo z določanjem meja zelo boleče izkušnje, saj se je naš nacionalni prostor v preteklem stoletju zelo skrčil. Poleg tega smo katoličani po naravi stvari zelo narodno zavedni del narodnega telesa, zato nas izguba nacionalnega ozemlja še toliko bolj boli. Zaradi tega bi bilo najenostavnejše in v slovenski javnosti tudi najbolje sprejeto stališče s katerim bi hrvaški »Iustitia et Pax« vrnili “milo za drago” rekoč, da se naj raje ukvarja s svojim resničnim poslanstvom v hrvaški družbi, Piranski zaliv pa naj pusti pri miru. Pa se za takšno populistično stališče nismo odločili, ker to ne bi bila resnična krščanska drža. Namesto tega smo opozorili, da mora biti poslanstvo Cerkve v obeh državah trajna skrb za ohranjanje resničnega prijateljstva in razumevanja med slovenskim in hrvaškim narodom.

Smo pa že tedaj podali jasen in nedvoumen signal slovenski javnosti, da je potrebno pri določanju meje spoštovati načelo miru in načelo naravne pravičnosti. Zaradi tega osebno menim, da si je, oziroma da si bo lahko, vsak Slovenec ustvaril svoje mnenje in odločitev o primernosti določanja meje s predmetnim arbitražnim sporazumom. Osebno sem tudi prepričan, da slovenski katoličan “čuti”, ali bo na podlagi predmetnega arbitražnega sporazuma določena pravična državna meja, ali pa bomo Slovenci zopet prikrajšani za del našega zelo pomembnega nacionalnega ozemlja. Vsekakor pa resnično pričakujem, da negativno mnenje o arbitražnem sporazumu pri slovenskih kristjanih ne bo pomešano s primitivnim nacionalizmom ali celo sovraštvom do sosedov. Značilnost zrele osebnosti je, da je sposobna na kulturen, dostojanstven in racionalen način vzpostavljati in vzdrževati meje in odnose s sosedi. Upam, da bomo Slovenci ob vprašanju ugotavljanja poteka meje na morju pokazali in dokazali, da smo zrel in odločen narod, hkrati pa bomo sposobni ohraniti pristno spoštljiv in iskren prijateljski odnos s hrvaškim narodom. To nas bo naredilo velike. Tudi v očeh sosedov.

Zato si je vsak katoličan najprej sam pri sebi dolžan postaviti zdrav in trden temelj. Če bo naše življenje temeljilo na resnični veri, ljubezni in resnici, potem nas noben vetrič, niti orkan, ne bo mogel ne prestrašiti, niti odpihniti. Slovenske Katoličane nas ne rabi skrbeti, da nas je vse manj, da vse težje skrbimo za naše cerkve in druge sakralne objekte, da Cerkev nima bogastva, niti politične moči, da je Cerkev javno zasramovana in ponižana. Skrbeti pa moramo za zdrave temelje naše vere in naših življenj. Vse ostalo se s časoma razvije samo od sebe. Po drugi strani pa se moramo znebiti naivnosti, ki je tako zelo značilna za slovenskega Katoličana. Ko Slovenci pokažemo pogum in razum smo sposobni delati čudeže. V tem tednu pa na ravni države nismo pokazali ne enega, niti drugega.