Novice iz Melbourna

| 30.04.2010, 08:02 Matjaž Merljak

Meta Lenarčič se je oglasila iz toplega jesenskega Melbourna. Med rojaki še vedno odmeva velikonočno sporočilo, zato se je ustavila pri velikonočnem praznovanju. Tudi odhodi rojakov v večnost so pogoste teme pogovorov med njimi.

Že nekaj tednov je minilo od cvetne nedelje, velikega tedna, velike noči - Gospodovo vstajenje in bele nedelje. Pa se vseeno spodobi, da se za nekaj časa ustavimo ob teh nam izseljencem tako dragih družinskih praznikih, ki jih med avstralsko publiko skoraj ni zaznati.

Pred cvetno nedeljo je bil pater Ciril Božič kar resen glede čiščenja okolice Baragovega doma. Vse mora biti pospravljeno in pometeno kot takrat, ko smo bili še doma- vsak v svoji vasi. Na cvetni petek je bila ob 10. uri dopoldne pobožnost križevega pota v cerkvi, zatem pa sv. maša v domu matere Romane - domu naših starejših in bolnih. V pripravi na praznovanje velike noči se vedno spomnimo tudi njih v njihovem skupnem domu.

Na cvetno soboto so se tudi letos pletle butarice. Možje so prinesli zelenje, ženske pa so vrtele to zelenje z barvastimi pentljami in vrvjo v lepe butarice. Končno število je naraslo kar na 300 butaric, katere so bile na voljo vernikom na cvetno nedeljo. Dvorišče pred Lurško votlino je bilo lepo pripravljeno, oltar obsijan s sončnimi žarki, tudi oljčnih vejic ni manjkalo. Ob 10. uri dopoldne je bil blagoslov zelenja in butaric ter sv. maša z dramatiziranim branjem pasijona. Cerkveni pevski zbor je prepeval, videti je bilo kar lepo število tretje, tudi mora četrte generacije mladih, ki so ogledovali, kaj se dogaja in lepote butaric. Po končani maši smo si stisnili roke, zaželeli lep dan še naprej in srečanja v naslednji dneh velikega tedna.

Velikonočno spovedovanje je bilo na voljo po vseh krajih, kjer živi največ rojakov. Pater Ciril je bil v teh dnevih izredno zaposlen.

V torek v velikem tednu je bila ob 11. uri dopoldne krizmena maša v stolnici sv. Patrika v Melbournu, kjer so skupaj z nadškofom obnovili duhovniške zaobljube in je nadškof blagoslovil krstno in bolniško olje ter posvetil sveto krizmo.

Na veliki petek - spomin Gospodovega trpljenja in smrti smo se med drugimi, tudi peščica slov. rojakov udeležila križevega pota v avstralski cerkvi – St.Marys Seminary-Missionary Oblates of Mary Immaculate v parku tega semenišča. Iz leta v leto prihaja na to mesto več tisoč glava množica, vseh narodnosti sveta, ogromno mladih družin z otroci. Od postaje do postaje se v popolni tišini hodi, moli in poje. Veliki leseni križ nosi več mož, mlajši pomagajo. Pogled na vso to množico je pozitiven dokaz, da ljudje verujejo, hočejo biti prisotni Gospodovega trpljenja in končne smrti. Vsako leto je množica številnejša, ne glede barvo, jezik ali načina življenja. Vera in molitev je tista, ki nas uči spoštovanja drug do drugega tudi mirnejšega in boljšega jutri.

Na velikonočno soboto v slovenski cerkvi v Kew je bil ob 7. uri zvečer začetek velikonočne vigilije, slovesna sv. maša, vstajenjska procesija in blagoslov velikonočnih jedi, ki so jih prinesli od blizu in daleč. Tudi te domače slovenske navade se še dobro držimo. Mnogo od teh rojakov se iz različnih vzrokov, včasih tudi daljav ne morejo udeležiti nedeljske sv.maše zato pridejo že v soboto.

VELIKA NOČ GOSPODOVEGA VSTAJENJA, na največji krščanski praznik je bila prva sv. maša že ob 8. uri zjutraj in potem ob 10. uri v cerkvi. Cerkvica čeprav majhna po zgledu je sprejela neverjetno veliko število slov. rojakov pa tudi ostalih. Pater Ciril Božič s spremstvom, košaricami polni velikonočnih jedil, ki so čakale na žegen je bil oltar popoln. Pesem cerkvenega pevskega zbora - Kristus je vstal je skupaj z nami pozdravila p. Cirila in pričela se je sv. maša. Noč v kateri je Jezus vstal od mrtvih, je res velika noč, noč, v kateri je življenje premagalo smrt, upanje, ljubezen in sovraštvo. Ob koncu nam je pater zaželel blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja, ki naj jih ponesemo domačim, posebno pa še tistim, ki se teh obredov ne morejo več sami udeleževati. Pred odhodom vsak na svoj dom smo si med seboj voščili vesele praznike. Bilo je lepo sončno vreme, bili smo veseli, da smo se srečali ob tako prijaznem in domače pripravljenim obredu za še eno leto.

Hvala pater Ciril Božič in Marija Anžič za vse delo in skrb za ohranjanje slovenske dediščine v slovenski skupnosti v Melbournu in širše - mnogih 100 in več km oddaljenih krajih, kjer živijo slovenski rojaki.

Na Velikonočni ponedeljek pa slovenska društva odpro svoja vrata. Tudi tam je prilika za tiste, ki se slučajno niso uspeli videti v preteklih dnevih, pa se srečajo s stiskom roke in nazdravijo, da bi bili skupaj saj še na nekaj tako lepih let, kot jih je bilo v preteklosti. Na različne načine učitelji in kulturni delavci privabljajo člane in njih prijatelje na to popoldansko srečanje, otroke in vnuke pa na barvanje slikanic velikonočnih jajčk, iskanjem čokoladnih pirhov in tudi sekanje pirhov, katerega znanje je ostalo še med mnogimi malo mlajšimi rojaki.

V zadnjem času se vse pogosteje slišijo tudi žalostne novice - o pokojnih. Čas prihoda prvih imigrantov presega petdeset in že šestdeset let. Zgodovina se nam že kar krepko zapisuje z odhodom v večnost že marsikatere pionirke in pionirja slovenske skupnosti. Na samo cvetno nedeljo je zaradi prometne nesreče podlegel poškodbam Maks Korže, dolgoletni mežnar v Kew - skoraj od leta 1962 do 25. 3. 2010, član 3. reda sv. Frančiška Asiškega, posinovljenca slov. frančiškanske province sv. Križa - Ljubljana 15. 8. 2001. Maks Korže je bil doma iz vasi Stoperce, pokopan je na pokopališču Keilor - poleg p. Bazilija Valentina. Samo na tem pokopališču je že pokopanih blizu tisoč rojakov. V tem tednu smo pokopali Maksa Hartmana, slov. pionirja v Avstraliji, častnega člana Slov. Društva Melbourne. Maks je bil rojen v kraju Ožbalt ob Dravi, lansko leto je umrla žena Mici Hartman. Gospod naj podari vsem večni mir in pokoj.

25. april – ANZAC day –ponedeljek prosti dan, 25.april pa posebni dan v avstralski zgodovini in mitologiji. Na ta dan so se avstralske, novozelandske in čete iz Samove, Tonge in Cook Islanda, prvič spopadle s turško vojsko v kraju Gallipoli. Bitka za Gallipoli je bila neuspešna pomorska in kopenska vojska, ki bi se prebili skozi Dardinelle. Namen operacije je bil prisiliti Turke, da bi izstopili iz vojne in odprli pomorsko pot do Rusije. Pomorska akcija se je začela 18. marca 1919. Ker prvi napad bojnih ladij ni bil uspešen so 25. aprila začeli kopenski del operacije. Na obalah polotoka Galipoli so se izkrcale čete, ki so jih sestavljali Britanci, Avstralci, Novozelandci, Kanadčani in Francozi in francoski vojaki iz kolonije Senegal in drugi .Turška obramba je bila na začetku šibka, ponekod pa jo sploh ni bilo, vendar se je kmalu okrepila. Zavezniške sile so se po več neuspelih ofenzivah umaknile in tako je polotok Galipoli 6. jan. 1916 zapustil zadnji vojak. Pobudnik operacije Winston Churchill je moral zaradi neuspeha operacije odstopiti. 25. april je torej praznik v Avstraliji in Novi Zelandiji, spomin vsem padlim vojakom v Gallipoli v prvi svetovni vojni.