Odprti za resnico in za boj za dobro

| 24.04.2010, 11:09

Homilija apostolskega nuncija msgr. Santosa Abrila y Castelló na škofovskem posvečenju celjskega škofa, msgr. Stanislava Lipovška v celjski stolnici 24. aprila 2010.

Spoštovani sobrat monsinjor Stanko Lipovšek, spoštovana nadškofa soposvečevalca monsinjor Kramberger in monsinjor Stres, spoštovani sobratje v škofovski službi, dragi duhovniki in redovnice, predragi sorodniki novega škofa, spoštovani vsi predstavniki družbenega in političnega življenja, dragi bratje in sestre.

1. Danes dopoldan je celjska stolnica, ki je v svoji osemsto letni zgodovini doživela že mnogo različnih slovesnosti, odprla svoja vrata za obhajane prvega škofovskega posvečenja. Prejel ga bo monsinjor Stanko Lipovšek, ki je prav v tem svetišču, pred dvainštiridesetimi leti, bil posvečen za duhovnika in bo danes postal drugi celjski škof, kot naslednik njegove ekscelence monsinjorja Antona Stresa, sedanjega ljubljanskega nadškofa.

Dragi monsinjor Stanko, ne prihajaš v nepoznan kraj. Ta zemlja te je rodila, tukaj si opravil svoj prvi študij in prav v tej opatijski cerkvi svetega Danijela, ki je danes stolnica, si skoraj štiri leta služboval kot kaplan. Zdi se, da te je klic domače zemlje, tvojih korenin in spominov na prva duhovniška leta, ter klic ljubezni, ki te je vezal na Ljubljano, Rim in še bolj na Maribor, njegovo semenišče, teološko fakulteto, še posebej pa na stolno župnijo Maribor, vabil in pripravljal na bolj obsežno službo Pastirja in voditelja v tej mladi škofiji Celje, ustanovljeni pred komaj štirimi leti. Celjska škofija, skupaj z nami vsemi, ti danes proži svoje roke v prisrčno dobrodošlico, po svojih duhovnikih, redovnicah in laikih, ki vedo, da sprejemajo v svojo sredo prijatelja in očeta celotne krščanske skupnosti. Vključitev v okolje te škofije bo zato lažja, saj je to tvoja zemlja in tvoji ljudje - tvoji bratje in sinovi - ki se zahvaljujejo Bogu, da si postal njihov pastir.

2. V slovesnosti, ki jo obhajamo, ne vidimo samo veselega družinskega praznovanja; v veri namreč odkrivamo v njej resničnost, ki ima še kako globok pomen: to je nadaljevanje Cerkve.

Med velikonočnim časom v katerem se nahajamo, pogosto poslušamo Jezusove besede, ko ustanavlja svojo Cerkev na apostolih: »Poklical je dvanajstere«… »Jezus jih je poslal« (Mt 10, 1-5). V tej cerkvenostni kontinuiteti, mi škofje podoživljamo izvor in pomen apostolskega nasledstva, poslanstva, ki nam ga je posredoval Kristus Gospod, da kot nasledniki nadaljujemo delo, ki je bilo zaupano apostolskemu zboru, in ga opravljamo z izvrševanjem trojne službe, ki smo jo prejeli: s poučevanjem v veri, s posvečevanjem Božjega ljudstva in z vodenjem le-tega po poti, ki je zvesta Gospodovim naukom.

Isti čut kontinuitete ali nepretrganosti pa, v najširši cerkvenostni razsežnosti, najdemo tudi v življenju duhovnikov, redovnic in vernikov, ki na različnih stopnjah sodelujejo v poslanstvu, ki je tudi njim lastno, ko gre za izgradnjo Cerkve; ali v moči duhovniškega posvečenja, ali redovne posvetitve, ali krsta, ki nas vse napravi za žive in dejavne člane Cerkve.

3. To stvarnost danes na poseben način doživlja naš brat in novi škof, ko vidi, kako se na njem uresničujejo besede preroka Izaija, ki jih je Jezus sam uporabil zase: »Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ponižnim, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu, da oznanim jetnikom prostost in zvezanim rešenje,…(Iz 61, 1-3).

V moči oblasti, ki nam je dana od Kristusa in jo Cerkev prenaša po škofih s polaganjem rok ter s posvečevalnim maziljenjem, je novi škof poklican, da postane Pastir Cerkve v občestvu s papežem, da oznanja evangelij in postane pričevalec Kristusove besede in njegovega življenja, saj ga pošilja On sam s svojo lastno 'exousia', to je močjo. Kakor dobro uči drugi vatikanski cerkveni zbor, Jezus, »ko sedi na desnici Boga Očeta, ni odsoten iz zbora svojih škofov, temveč predvsem po njihovi odlični službi oznanja božjo besedo vsem narodom in verujočim neprestano podeljuje zakramente vere. Po njihovem očetovskem opravilu (prim 1Kor 4, 15) včlenja z nadnaravnim prerojenjem nove ude v svoje telo. Z njihovo modrostjo in izkušenostjo končno vodi ter ureja ljudstvo nove zaveze na njegovem potovanju k večni blaženosti(Lumen Gentium, 21).

4. Ko novoizvoljeni škof sprejema poslanstvo člana v zboru apostolov, dobro ve, da je Bog tisti, ki ga kliče po poteh Previdnosti, kakor jih je doživljal v svojem življenju. On ve da ga je izbral Bog, da bi bil pravi in verodostojni učitelj v veri, veliki duhovnik in pastir (prim. Christus Dominus, 2).

Ni njegova osebna odločitev, ampak se zaveda, kakor smo pravkar brali v drugem berilu iz Pavlovega pisma Hebrejcem: »Vsak veliki duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve za grehe in more imeti potrpljenje s tistimi, ki so nevedni in se motijo, ker je tudi sam obdan s slabostjo…In nobeden si ne prisvaja te časti, ampak kogar kliče Bog kakor Arona« (Heb 5, 1)

V sprejemanju poslanstva s tako veliko odgovornostjo za Cerkev, vsak izvoljeni občuti svojo človeško slabost. Sprejme ga samo iz ljubezni do Cerkve, da bi danes pomagal pri njenem odrešenjskem poslanstvu v svetu in zato, ker zaupa, da mu bo Gospod vedno blizu: »Gospod je moj pastir nič mi ne manjka….ker si ti z menoj….tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita«(Ps 23, 1. 4) S tem zaupanjem je tudi monsinjor Lipovšek sprejel svoje novo poslanstvo, kakor mi je dejal, ko sem mu posredoval odločitev svetega očeta.

5. Razlog za zaupanje pa je novemu škofu tudi občestvo s sobrati škofi in njihova pomoč, najprej s strani slovenskih škofov pa tudi s strani vseh, ki so v edinosti s svetim očetom »naslednikom apostola Petra, vidno glavo vse Cerkve, in v njej trajno in vidno počelo ter temelj edinosti in vere« (prim. Lumen Gentium 18).

Toda najbolj dinamična moč, ki ustvarja vedro ozračje in pristno animira notranje življenje Cerkve, v odrešenjski povezanosti, prihaja iz ljubezni.

Iz ljubezni, ki ima tri razsežnosti: na prvem mestu je ljubezen Kristusa in Boga Očeta do apostolov, ki nadaljujejo njegovo poslanstvo. Kakor smo slišali v evangeliju pri tej sveti maši: »Jezus je rekel svojim učencem; kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni. Ako boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jn 15, 9). To je veliko odkritje, gotovost in vir vesele hvaležnosti: Bog ljubi tistega, ki je z njim in odgovarja na njegovo ljubezen tako, da prevzame sodelovanje pri zagotavljanju kontinuitete njegovega poslanstva odrešenja.

Druga razsežnost je horizontalna: to je medsebojna ljubezen: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če izvršujete, kar vam jaz zapovedujem« (Jn 15, 12-14).

Tretja razsežnost pa je tista, ki jo jaz imenujem »apostolska ljubezen«. To je tista ljubezen do poslanstva, ki nam je zaupano, in ki nas obvezuje k zvestobi do Cerkve, kakor nas prosi Gospod: »Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne ve kaj dela njegov Gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje…Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu« (Jn 15, 15-16).

Ta apostolska ljubezen obvezuje škofe, duhovnike, posvečene in tudi vse krščanske laike, saj je Cerkev Božje ljudstvo, ki je na tem svetu na poti k Očetu. Mi vsi smo člani tega ljudstva in smo odgovorni, vsak na svoji ravni. Cerkev je naša, zato jo ljubimo, smo ji zvesti, jo branimo in se čutimo zanjo odgovorni. Ni le škof odgovoren za škofijo, ali duhovniki, ampak vsak krščeni.

7. Prav zato, ker nas škofovsko posvečenje vabi, da razmišljamo o tem kaj je resnično dobro za škofijo in za Cerkev na splošno, bi rad, da v tem trenutku v duhu usmerimo naš pogled na širše cerkveno obzorje.

Vsi se zavedamo kakšen val kritike je, preko dobro organizirane kampanje medijev, zajel Cerkev, in poskuša rušiti njen ugled na vse možne načine. Nekateri hočejo danes Cerkev prizadeti tako, da jo predstavljajo skoraj kot središče zla in pokvarjenosti. V to hočejo potegniti tudi osrednjo osebnost in močno skalo Cerkve, ki je sveti oče. Naj bo jasno, da moramo obžalovati, obsoditi in občutiti sram za kakršnokoli težko nezvestobo in pohujšanje - tudi če bi bil en sam primer - s strani duhovnikov proti nemočnim žrtvam.

Trdno moramo biti odločeni, da bomo preprečevali vsak poskus slabega v prihodnosti in da bomo pomagali žrtvam in njihovim družinam.

Toda imamo pa tudi pravico in dolžnost, da razglašamo in zahtevamo spoštovanje resnice, do katere želimo biti vedno odprti. Odprti za resnico in za boj za dobro, ne pa za nekritično posploševanje, ki več ne vidi zglednega življenja ogromne večine, ki pozablja na sto tisoče primerov velikodušnega in večkrat herojskega posvečanja za dobro drugega, in se ne meni za milijone mater in očetov, ki so veseli in hvaležni za vzgojo, ki so jo njihovi otroci prejeli s strani duhovnikov in posvečenih.

Podatek: nič celih, nič tri odstotka, (0,03) malo več ali malo manj, odvisno od primera, čeprav obžalovanja vreden odstotek, daleč odstopa od vseobsegajočega posploševanja, ki se pogosto podtika. Povejmo pa tudi, da so ti odstotki zelo daleč od podatkov, ki se nanašajo na druga okolja, in ne prihajajo iz vrst katoliške Cerkve, pa se danes seveda s tem ne bomo ukvarjali. Ti primeri seveda niso zapisani v velikih naslovih. O razlogih lahko ugibamo….

Z naše strani se moramo boriti proti vsemu, kar je slabo in pogumno slediti smer, ki nam jo kaže sveti oče, čeprav jo mnogi hočejo ignorirati.

Dovolite mi torej, da vam ob tej priložnosti dam namig, ki sem prepričan, da bo z njim soglašal tako novi škof kot drugi: katoliške družine, pomagajte tudi ve vašim duhovnikom z molitvijo, zaupanjem, spoštovanjem in bližino. Sodelujte z njimi za dobro župnije in naj občutijo vašo hvaležnost za vse kar delajo za vas.

Naj Marija, mati duhovnikov in naša mati prosi za vse nas; in naj skupaj z vsemi svetniki, ki jih bomo kmalu poklicali na pomoč v molitvi litanij, izprosi novemu škofu polnost Božjih darov za čimbolj rodovitno poslanstvo. Amen.

Nagovor msgr. dr. Stanislava Lipovška pri škofovskem posvečenju

Spoštovani vsi navzoči, vi, ki ste zbrani v stolnici in okrog nje in vsi, ki ste z nami pri televizijskih in radijskih sprejemnikih, sestre in bratje v Kristusu!

Pred 42. leti sem na tem svetem kraju prejel zakrament mašniškega posvečenja in začel svoje duhovniško poslanstvo. Danes, v Letu duhovništva in Letu evharistije, ki bo doseglo vrhunec na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju, sem na istem kraju prejel škofovsko posvečenje, polnost zakramenta sv. reda.

Po nedoumljivem sklepu Božje Previdnosti tako vstopam v polnost Kristusovega duhovništva in hvalim Gospoda s prerokom Izaijem: »Duh Gospodov je nad menoj, zato me je mazilil; poslal me je, da oznanjam blagovest ubogim in ozdravljam vse, ki so potrtega srca« (prim. Iz 61,1-2).

Ko sprejemam službo celjskega škofa mi dovolite, da najprej pozdravim vas, dragi sobratje duhovniki, redovniki, sestre redovnice, diakoni, bogoslovci in vsi verniki celjske škofije. K vam prihajam, za vas sem sprejel škofovsko službo, vi ste moji sodelavci in prijatelji (prim. Jn l5,l4).

Skupaj z vami hvalim dobrega Boga, ki me je po nedoumljivem sklepu svoje modrosti poklical v duhovniško in škofovsko službo. Skupaj z vami izrekam zahvalo svetemu očetu, papežu Benediktu XVI., ki me je izbral, potrdil in mi zaupal službo prvega duhovnika, učitelj in pastirja v celjski škofiji.

Hvaležno pozdravljam in se zahvaljujem Vam, Eccelenza Reverendissima, spoštovani g. apostolski nuncij v Sloveniji, ki ste mi sporočili odločitev sv. očeta in me tudi z očetovsko in bratsko besedo spremljali pri moji odločitvi in me danes posvetili v škofa celjske krajevne Cerkve. Zahvalim se obema nadškofoma soposvečevalcema; mojemu predhodniku na celjskem škofovskem sedežu, sedanjemu ljubljanskemu nadškofu metropolitu in mariborskemu nadškofu metropolitu za bratsko oporo in pomoč, ko sem 34 let moje duhovniške službe v Mariboru prehodil v njegovi bližini, še posebej kot župnik mariborske Stolne župnije. Zahvaljujem se vsem navzočim slovenskim škofom, ter nadškofom in škofom iz sosednjih škofij, da ste me s polaganjem rok in vašo molitvijo sprejeli v apostolsko službo in me boste tudi v bodoče spremljali z bratsko pomočjo, nasvetom in molitvijo. Pozdravljam vse navzoče škofe in delegate različnih škofij iz domovine in inozemstva.

Prisrčno pozdravljam vse redovne predstojnike in predstojnice in se vam zahvaljujem za vašo navzočnost, pomoč in sodelovanje za duhovni blagor celjske škofije.

Pozdrav in zahvala Njegovi Ekscelenci gospodu dr. Ivanu Reberniku, ambasadorju Republike Slovenije pri Svetem sedežu.

S hvaležnostjo in spoštovanjem pozdravljam predstavnike bratskih krščanskih Cerkva; Srbske pravoslavne Cerkve, Evangeličanske Cerkve v Sloveniji, Binkoštne Cerkve in Islamske verske skupnosti, s katerimi me vežejo globoke duhovne in prijateljske vezi, ki jih bomo tudi v bodoče utrjevali in poglabljali po poteh ekumenskega in medverskega dialoga, za blagor naših vernikov in v božjo slavo.

Prisrčno pozdravljam in se zahvaljujem mojim domačim, sorodnikom in prijateljem in še posebej rojakom iz vojniške župnije. Hvaležno se spominjam mojih pokojnih staršev, očeta in matere, ki sta me vzgajala in vodila na pot življenja in me z nebes spremljata na moji duhovniški in škofovski poti.

Prisrčno pozdravljam vse tu navzoče župane z območja celjske škofije in predstavnike različnih kulturnih, socialnih in gospodarskih ustanov, na čelu z županom knežjega mesta Celje, gospodom Bojanom Šrotom, ki se mu zahvaljujem za prisrčen sprejem v knežjem in škofijskem mestu in se veselim dobrega sodelovanja za blagor mesta in njegovih prebivalcev. Prisrčno pozdravljam župana moje rojstne župnije in občine Vojnik, gospoda Bena Podrgajsa, ki nam je tudi oznanil božjo besedo.

Prisrčen pozdrav podžupanu univerzitetnega mesta Maribor, gospodu Milanu Miklu, gospodu rektorju mariborske univerze prof. dr. Ivanu Rozmanu, gospodu generalnemu direktorju Pošte Slovenije mag. Alešu Haucu in članom kolegija univerzitetnega mesta Maribor. Vsem že danes iskreno čestitamo h kulturni prestolnici Evrope in univerzijadi.

Skupaj s predstavniki mesta Maribora prisrčno pozdravljam moje dosedanje sodelavce, še posebej duhovnike, redovnike, redovnice in vernike Stolne župnije v Mariboru.

Pozdrav in zahvala predstavnikom občinske uprave Mestne občine Celje, Gasilski zvezi Celje in prometni policiji, za varnost v prometu in pomoč na parkiriščih.

Že na začetku sem pozdravil vas dragi duhovniki in verniki celjske škofije. Mnogi, še posebej predstavniki različnih medijev, ki jih tudi prisrčno pozdravljam in se vam zahvaljujem za vašo pomoč in sodelovanje, so me vprašali, kakšen bo moj pastoralni program. Vsem odgovarjam, da je moj pastoralni program, še smem tako reči, Jezus Kristus, njegov evangelij, njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje v teku bogoslužnega leta, tu in sedaj, med »že in še ne« božje odrešitvene zgodovine. Moj pastoralni program je odrešenjsko poslanstvo Cerkve, ki se prvenstveno uresničuje pri oznanjevanju evangelija, v bogoslužju in v karitativni dejavnosti, v pomoči malim, ubogim in trpečim.

Mlada celjska škofija, ki je 7. aprila letos obhajala 4. obletnico ustanovitve je pastoralno že dobro preorana. Tu bi se rad zahvalil mojemu predhodniku na celjskem škofovskem sedežu, sedanjemu ljubljanskemu nadškofu metropolitu dr. Antonu Stresu za duhovne temelje in pastoralne smernice, ki jih je skupaj s svojimi sodelavci modro načrtoval in gradil, da že rojevajo prve sadove. To začeto delo bomo nadaljevali in v moči Sv. Duha dograjevali. Zato se lepo zahvaljujem in priporočam apostolskemu administratorju in generalnemu vikarju celjske škofije, gospodu msgr. Jožetu Kužniku in njegovim sodelavcem na ordinariatu in v različnih pastoralnih službah in delovnih telesih za zvesto opravljeno delo, ki ga bomo z božjo pomočjo nadaljevali. Ko se danes zahvaljujem vsem dosedanjim nosilcem različni pastoralnih služb in ustanov, vas prosim, da ostanete na svojih mestih, še posebej kot člani Zbora svetovalcev, Duhovniškega sveta, Pastoralnega sveta, Župnijskih in Dekanijskih pastoralnih svetov služb in ustanov. Pozdrav, zahvala in prošnja naj velja cerkvenim ključarjem, katehetom in katehistinjam, članom in sodelavcem župnijskih Karitas, ministrantom, bralcem, izrednim delilcem obhajila, animatorjem mladinskih skupin, skavtom, članom in animatorjem molitvenih skupin in duhovnih gibanj, članom svetopisemskih, in zakonskih skupin.

Pozdrav, zahvala in prošnja naj velja vam, bolniki, invalidi, starejši in vsi bolni in trpeči bratje in sestre, ki ste stopili v skrivnost Kristusovega križa. Hvala vam za vašo molitev, za vaše tihe žrtve, za vaše pričevanje, ki odpira srca in daje rast in nenazadnje pozdrav in zahvala cerkvenim pevkam, pevcem, organistom, zborovodjem in vsem sodelavcem in animatorjem cerkvenega petja in glasbe v naši škofiji; pozdrav in zahvala vam, pevke in pevci, solistu, organistu in zborovodjema opatijskega župnijskega zbora sv. Danijela in župnijskega pevskega zbora sv. Jerneja iz Vojnika za dovršeno liturgično petje, ki nas je na tem slavju uvajalo v skrivnost, ter budilo vero, upanje in veselje, da smo kristjani, učenci Jezusa Kristusa in ljubljeni otroci nebeškega Očeta.

In končno zahvala vsem, ki ste pripravili to slavje, še posebej g. apostolskemu administratorju msgr. Jožetu Kužniku, g. celjskemu opatu Marjanu Jezerniku, g. Jožetu Planinšku, predstojniku Doma sv. Jožefa ter stolnemu kaplanu Davidu Zagorcu in bogoslovcem za pripravo bogoslužja.

Vsi smo nagovorjeni, da smo v tem času, ki ga močno zaznamuje gospodarska, socialna, moralna in tudi verska kriza nosilci luči, ki izhaja iz velikonočne skrivnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Če bomo vztrajno iskali božje kraljestvo, bomo tudi vse drugo prav naredili (prim. Mt 6,33).

Nismo sami, Gospod je z nami. To moč in sporočilo naše vere posebej globoko doživljamo v tem velikonočnem času in še posebej v Letu evharistije, ko se pripravljamo na Slovenski evharistični kongres, ki bo v Celju. Vsi želimo, da bo to mogočna izpoved vere, da je Gospod z nami, da nas On krepi s svojo sveto navzočnostjo in nas vabi: »Pridite k meni, vi ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil« (Mt 11,28).

Ker smo gostitelji tega veličastnega dogodka, moramo najprej sami vstopiti, da bomo v tem zgled in vabilo drugim. Prisrčno vabljeni k neposredni pripravi na ta dogodek, ki bo dosegel vrh v nedeljo 13. junija v evharističnem slavju, ki ga bo vodil gospod kardinal, državni tajnik Tarcisio Bertone, delegat sv. očeta. To slavje, ki bo obogateno z beatifikacijo božjega služabnika Lojzeta Grozdeta se bo nadaljevalo v novem pastoralnem letu, ki bo posvečeno solidarnosti, dobrodelnosti, prostovoljstvu, ki so sad žive in dejavne vere.

Škofovsko službo nastopam pred jutrišnjo nedeljo, ki je nedelja Dobrega pastirja in 47. svetovni molitveni dan za duhovne poklice, ki so tudi velika naloga in vabilo Cerkve v sedanjem svetu.

Naj nas na duhovni poti, ki je pred nami spremlja varstvo in priprošnja Božje Matere Marije, ki jo že stoletja zaupno častimo in se ji priporočamo po naših domovih, družinah, po naših župnijah in še posebej v romarskih svetiščih. Naj nas vodi in podpira zgled in priprošnja naših zavetnikov; sv. Danijela, sv. Maksimilijana Celjskega, sv. Eme in bl. škofa Slomška, da bomo spolnili božjo voljo in bomo v ljubezni in resnici (prim. Ef 4,15) obrodili bogate sadove za naš duhovni in materialni blagor in v slavo božjo. Amen.