Pogled s Celjskega gradu proti severozahodu Celja | (foto: Wikipedia)
Zgodovinski oris škofije Celje
Antična škofija v rimski Celei je propadla v viharnem obdobju preseljevanja narodov. Z vključitvijo v frankovsko državo, je bilo slovensko ozemlje južno od Drave dodeljeno oglejskemu patriarhu, ki je bival v Vidmu.
Vzpostavitev in razvoj redne cerkvene uprave v frankovski državi so za nekaj časa zavrli madžarski vdori (899–955). Ko so v beneško-habsburški vojni Benečani zasedli Furlanijo (1418–1420), patriarh, ki je ostal v beneškem Vidmu, ni mogel več pastoralno nadzirati večjega dela svoje nadškofije, ki je ležala na habsburških tleh. Tudi to je pripomoglo k hitremu širjenju reformacije na naših tleh. V iskanju pastoralno učinkovitejših oblik cerkvene uprave, si ljubljanski škof Janez Tavčar (1580–1597), žal, neuspešno, prizadeval za ustanovitev goriške nadškofije, ki bi prevzela vse župnije oglejskega patriarhata na habsburškem ozemlju. V tej prenovitveni shemi je Celje postalo sedež arhidiakonata, ki je bil razdeljen na štiri komisariate, vanj pa je bilo vključenih kar 61 župnij.
Ko je načrt z goriško nadškofijo propadel, je cesar Ferdinand II. (1619–1637) razmišljal o ustanovitvi kar treh novih škofij na ozemlju habsburškega dela oglejskega patriarhata in sicer: v Gorici za habsburški del Furlanije in goriške grofije, v Novem mestu za Kranjsko in Celju za Štajersko, vendar za svoje načrte ni dobil podpore v Rimu, odkrito pa sta jim nasprotovala oglejski patriarh in Beneška republika. Z ukinitvijo oglejskega patriarhata je bilo Celje vključeno v leta 1751 ustanovljeno goriško nadškofijo, po jožefinskih reformah pa leta 1788 v ozemeljsko povečano lavantinsko škofijo (velikovško in celjsko okrožje).
Kot možni sedež škofije se je Celje omenjalo v 19. stoletju, ko so iskali primerno mesto za prenos sedeža lavantinske škofije iz odročnega Št. Andraža na bolj strnjeno slovensko področje. Zlasti ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1782–1859) je Antonu Martinu Slomšku (1800–1862) svetoval, naj sedež škofije raje prenese v Celje kot Maribor, ki da je popolnoma nemško mesto. Slomšek se je vendarle odločil za Maribor in tako za lavantinsko škofijo pridobil mariborsko okrožje v zameno za velikovško.
Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 ustanovil tri nove škofije v Cerkvi na Slovenskem in obenem imenoval tudi tri nove škofe ordinarije. S tem je ustanovil tudi Škofijo Celje. Za prvega škofa ordinarija v Celju je bil imenovan msgr. dr. Anton Stres. Škof Stres je bil na začetku leta 2009 imenovan za nadškofa pomočnika mariborskemu nadškofu, ob koncu leta pa za novega ljubljanskega nadškofa, s čimer je bil sedež mlade na novoustanovljene škofije izpraznjen. Papež je nato marca letos imenoval za novega škofa msgr. dr. Stanislava Lipovška.
