Brat Štefan Kožuh
Br. Štefan: Velika Ljubezen se razliva na vse nas
Slovenija | 01.04.2010, 18:00
„Dvorana zadnje večerje je majhen prostor z velikim sporočilom, ki ga hočemo živeti ta dan. Tu je najprej velika zapoved ljubezni,“ je v pogovoru za oddajo Naše škofije o velikem četrtku povedal provincial kapucinov br. Štefan Kožuh. V oddaji smo se spomnili tudi minulih dogodkov ter se zazrli v prihodnost.
Poudarki iz oddaje:
Slovenci smo po blaženem škofu Slomšku dobili še blaženega mučenca Alojza Grozdeta. Beatifikacija bo, če bodo to potrdili v Rimu , 13. junija na slovenskem evharističnem kongresu v Celju.
Ob sklepu 5. radijskega misijona, ki so ga letos vodili škofje, smo se pogovarjali z nadškofom Antonom Stresom in urednikom našega radia Francijem Trstenjakom.
V župnijski dvorani v Murski Soboti so ob tednu družine odprli likovno razstavo in pripravili predavanje duhovnika Karla Gržana o podobi očeta v življenju otroka. Združenje Marije Pomočnice je izvolilo novo vodstvo. Slišali smo tudi poudarke iz pridige murskosoboškega škofa Štumpfa na cvetno nedeljo.
Člani misijonske molitvene zveze bodo v teh prazniki v molitvi povezani z vsemi misijonarji.
Velika Ljubezen se razliva na vse nas
Z br. Štefanom Kožuhom, provincialom slovenskih kapucinov, smo se pogovarjali o pomenu svetega tridnevja.
Začnimo pri velikem četrtku. Kakšno je sporočilo tega dne?
Dvorana zadnje večerje je majhen prostor z velikim sporočilom, ki ga hočemo živeti ta dan. Tu je najprej velika zapoved ljubezni. Jezus svojim učencem izroča oporoko: „Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.“ Potem jim to pokaže, to ljubezen utelesi v evharistiji, ko vzame kruh, se zahvali za vse, kar je smel 33 let živeti in darovati in vse to zapusti v tem kruhu, ki postane telo in vinu, ki postane njegova kri. Svoje apostole naredi za prve služabnike evharistije, ki bodo smeli na vseh možnih krajih tega sveta v blagor vsega človeštva lomiti kruh življenja. Simbolično se Jezus skloni do najnižje točke človeka, do njegovih nog. Učencem umije noge, v tem razberemo: „Zgled sem vam dal, bodite evharistija, bodite darovalci, naj vas použije daritev, da boste daritev.“
Veliki petek je posebej zaznamovan s trpljenjem Jezusa Kristusa:
Hitro nam je pred očmi Jezusovo telesno trpljenje, manj njegovo dušno. Za trenutek vstopimo v Pilatovo sodno palačo: tam je bil Jezus zvezan, zasramovan, s trnjem kronan, človek, ki je popolnoma izročil svojo svobodo Očetu. Vprašajmo se zakaj? Zato, da bi ozdravil našo tolikokrat zlorabljeno človeško svobodo. Njegova pokorščina zdravi našo nepokorščino. In končno križ, ko je Jezus do zadnje kaplje popolnoma predan in razpoložljiv. Tudi ko tečejo njegove zadnje minute, ne misli nase. Misli na desnega razbojnika, ki mu obljubi raj, misli na Janeza, da ne bi bil sam in na mamo, da bi nekdo skrbel zanjo, in v njej in po njej misli na vsakega od nas. Velika ljubezen - umira, ne umira - se razliva na vse nas.
Jutro velike sobote se začenja z blagoslovitvijo ognja in naznanja, da se rojeva Luč. Ampak podnevi te luči ne opazimo, ne vidimo. Zato bo potrebno počakati do večera, da se stemni, da bi znotraj te človeške teme videli malo, ampak zelo, zelo živo lučko velikonočne svečke, od katere bomo tudi mi prižigali vsak svojo luč. Kako lepo je videti širjenje te luči - podajanje, podarjanje luči, ki izvira iz Kristusa, ki ga že čakamo v njegovi svetli vstajenjski podobi. Zato pa je treba bdeti. Vigilija je bdenje, bdenje ob poslušanje besede, ki nas vodi iz dežele sužnosti, preko Rdečega morja v obljubljeno deželo naše večnosti. Spomnili se bomo spomnili sv. Krsta, našega osebnega prehoda iz greha v življenje, obnovili bomo krstne obljube in rekli Bogu: „Veseli smo, hvaležni smo, hočemo biti njegovi.“
Na veliko soboto blagoslovimo tudi velikonočne jedi. Kakšen je pomen tega obreda?
Blagoslov naše življenje krepi – tudi po blagoslovu velikonočnih jedi prihaja v Cerkev veliko ljudi. Toda to je le en delček, zelo lep delček tega dogajanja, ki naj bi bil pomoč za spremljanje Jezusa Kristus.
Veliko noč bomo začeli z vstajenjskimi procesijami.
Prve vstajenjske procesije bodo še v trdi noči in hladnem jutru naznanjale veselje. Toda na začetku vsake procesije bo vstali Kristus. Pred nami bo On – v belem oblačilu in nas bo kot izvoljeno ljudstvo spremljal na poteh našega življenja. To moramo pokazati ne samo na velikonočno jutro, tudi vse druge dni.
Grozde je ena od neštetih nedolžnih žrtev
Beatifikacija Božjega služabnika Lojzeta Grozdeta bo, če bodo to potrdili v Rimu , 13. junija na slovenskem evharističnem kongresu v Celju, je sporočil novomeški škof Andrej Glavan. O mučencu Grozdetu je še dodal, da je bil je „izredno sposoben, odličnjak, vsestransko izredno nadarjen, izvrsten športnik, pesnik, plemenit in vpliven dijak – maturant.“ Novomeški škof je spomnil še na papeža Janeza Pavla II., ki je mučenca ob prvem obisku v Sloveniji leta 1996 kar dvakrat omenil: „Božji služabnik Lojze Grozde je samo ena izmed neštetih nedolžnih žrtev komunizma, ki visoko dvigajo palmo mučeništva kot neizbrisen spomin in opomin. Bil je Kristusov učenec.“ Papež Benedikt XVI. pa je pred kratkim dejal, da: „svetniki niso preteklost, ampak predstavljajo sedanjost in prihodnost Cerkve ter družbe. V polnosti so uresničili ljubezen v resnici, ki je v krščanskem življenju najvišja vrednota, njihovi liki so kakor prizme, ki v različnih odtenkih odsevajo edinstveno luč, ki je Kristus.“
Utrip Škofije Murska Sobota
Ena od mnogih skupin salezijanske družine, ki se navdihuje v duhovnosti in poslanstvu sv. Janeza Boska, je tudi Združenje Marije Pomočnice. Začetki združenja segajo v sedemdeseta leta 19. stoletja, v čas, ko je bila dograjena cerkev Marije Pomočnice v Torinu. V krajevno Združenje Marije Pomočnice v Murski Soboti, pa so vključeni verniki iz vse škofije. V mesecu marcu, pa so izvolili tudi novo vodstvo. Več o tem je v telefonskem pogovoru povedala, s. Bernardka Gerič, HMP in duhovna voditeljico združenja v Murski Soboti.
V župnijski dvorani v Murski Soboti so pripravili svečano odprtje likovne razstave, ki jo je v pripravi na teden družine na temo očeta organizirala Jožica Veličan. Sledilo, pa je predavanje duhovnika Karla Gržana na temo Podoba očeta v življenju otroka.
V predavanju je izpostavil nekaj pomembnih točk in sicer … da je oče v življenju otroka najprej in predvsem tisti, ki ima rad mamo, druga pomembna stvar, da je oče oseba, ki pomaga na poti osamosvajanja. Oče mora biti tudi oseba, ki postavlja meje, strukturo, je pomemben vzor otroku in mu pomaga ponotranjit moralno etične principe. Podobo očeta v življenju otroka morata sestavljati ljubezen in zahtevnost.
Na Cvetno nedeljo je škof Peter Štumpf daroval sveto mašo v murskosoboški stolnici sv. Nikolaja in poudaril, da se sluti noč krvavega potu, ki teče iz Jezusovega obraza na izmučeno zemljo.
V svojem nagovoru je škof Štumpf spregovoril o papežu Benediktu XVI. in dogodkih, ki pretresajo Cerkev in zaradi katerih se zdi, da v Cerkvi bledi upanje za vstop v velikonočno jutro. In kdor misli, da bo stopil v nebeško kraljestvo z merili tega sveta, se moti, vsak mora postati kakor otrok. Samo Jezus lahko vse te strahotne rane spremeni v izvire Njegove ljubezni, odpuščanja in upanja. In samo z Jezusom v srcu bomo lahko moralno in duhovno prenovili Cerkev, je dejal škof Štumpf in ob koncu vse povabil na evharistični kongres v Celju.
Misijonska molitvena zveza med prazniki še močneje povezana
Msgr. mag. Anton Pačnik, voditelj Misijonske molitvene zveze, je svoje člane misijonske molitvene zveze takole nagovoril: Drage molivke in molivci misijonske molitvene zveze! Ali je kaj lepšega od naše velike noči? Praznika, ko se velimo zmage življenja nad smrtjo, svetlobe nad temo, Kristusa nad satanom. To je praznik upanja, ki nas vodi skozi vse temine življenja. Misijonarji so oznanjevalci upanja tudi takrat, ko ljudi zajame strah pred prihodnostjo, ko jih težijo recesije in naravne katastrofe, ko jih morda razočara vlada, zajame malodušje in obupavanje. Misijonarji živijo iz upanja, ki ga daje Kristus, ko pravi: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!« (Jn 14,1). Najtesneje z našimi misijonarji smo povezani člani Misijonske molitvene zveze. Mi zanje molimo, a tudi skupaj z njimi oznanjamo Kristusovo veselo oznanilo, ki pravi: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33b). Kristusova veličastna zmaga, ki jo praznujemo v velikonočnih praznikih, nam daje novo upanje in nam je kažipot skozi življenje. Vse dni velikih dogodkov našega odrešenja bomo najtesneje povezani med sabo, povezani pa tudi z naši misijonarji. Molili bomo drug za drugega, molili za naše misijonarje. Naj nas velikonočni prazniki navdajo z veseljem do našega misijonskega poslanstva, ostanimo zvesta opora našim misijonarjem in zavzeti oznanjevalci veselega upanja, ki nam ga prinaša Jezus Kristus.
