Ljubljanska nadškofija praznuje 48 let
Slovenija | 04.03.2010, 13:27
Na današnji dan leta 1962 je bila ljubljanska škofija slovesno razglašena za nadškofijo, škof Anton Vovk pa umeščen za ljubljanskega nadškofa. Papež Janez XXIII. je odločitev o tem sprejel ob petstoletnici škofije. Pri tem je poudaril, da »ljubljanska stolica ni zelo odlična le po starosti, marveč se je brez prenehanja odlikovala tudi po duhovnih delih vernikov in po zvestobi do apostolskega sedeža in rimskih škofov bodi v sreči, bodi v nesreči.«To zvestobo je izpričal tudi nadškof Anton Vovk, ki je krajevno Cerkev vodil od leta 1945, pretrpel številna zaslišanja in doživel sramotni zažig na železniški postaji pri Novem mestu.
Krščanstvo se je v slovenski prostor začelo širiti v 8. stoletju iz dveh središč – Akvileje in Slazburga. Obe središči pa sta bili izven našega jezikovnega območja. Prvo slovensko škofijo na Slovenskem smo dobili šele šest stoletij po pokristjanjenju. Ljubljanska škofija je v preteklosti odigrala pomembno vlogo: spomnimo samo na njeno trdno vztrajanje v evangeljskem sporočilu skozi vihar druge svetovne vojne in za časa komunističnega terorja. Zato so besede, ki jih lahko beremo v verskem listu Družina iz dne 15. marca 1962 še kako na mestu. Piše namreč:“ Ljubljana pa je v vsakem pogledu že dolgo naše slovensko središče. Zato je nadškofija v Ljubljani postala nujnost kot priznanje sedežu, ki je že pet sto let najpomembnejše žarišče slovenskega verskega življenja, priznanje Slovencem kot samostojni narodnostni skupini v okviru katoliške Cerkve in priznanje Ljubljani kot našemu hitro se razvijajočemu glavnemu mestu.“
Razglasitev nadškofije je pozdravila tudi svetna oblast, ki je v tistem času vsaj nekoliko popustila s pritiski na krajevno Cerkev. O tem je zgodovinar dr. Matjaž Ambrožič na Vovkovem simpoziju v Rimu povedal:“Vsekakor so se potem tudi oblastniki vključili v to dogajanje, tako da je bil nadškof sprejet pri predsedniku verske komisije, pri tovarišu Borisu Kocijančiču, potem tudi pri predsedniku tedanje Ljudske skupščine, tovarišu Mihu Marinku. Oba sta poudarila pomen in željo, da bi obojestransko sodelovanje pri reševanju konkretnih vprašanj še naprej potekalo. Namreč to je bil čas, ko je bil tudi v zaporu še zadnji duhovnik Kazimir Nastran in so se pogovarjali tudi glede njegove izpustitve."
Slovesnost umestitve novega nadškofa se je pričela zvečer ob pol sedmi uri. Stolnico je verno ljudstvo napolnilo že uro pred začetkom slovesnosti.
