Ljubljanski nadškof dr. Anton Stres | (foto: ARO)
Nadškof Stres o Tomažu Akvinskem in evharistiji
Slovenija
Na Ljubljanski Teološki fakulteti je dopoldne potekala Tomaževa proslava, na kateri so študentje Teološke fakultete prejeli diplome in Tomaževe nagrade. Ob tej priložnosti so podelili tudi dve Ciril-Metodovi odličji Slovenske škofovske konference in sicer prof. dr. Marijanu Smoliku in prof. dr. Rafku Valenčiču.
Slavnostni govornik je bil ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki je spregovoril na temo Sodobni iskalec med vagabundom in romarjem. Pred tem pa je sveto mašo v ljubljanski stolnici daroval ljubljanski nadškof in veliki kancler Teološke fakultete Anton Stres. V nagovoru po evangeliju je izpostavil različne vidike življenja sv. Tomaža Akvinskega, ki sodi med največje mislece in teologe vseh stoletij. Posebej pa je izpostavil njegov prispevek h krščanski zavesti o izjemnem mestu in pomenu zakramenta svete evharistije.
„Za Tomaža evharistija ni bila najprej predmet teološkega razpravljanja, ampak doživljanje Jezusove bližine, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja“, je dejal nadškof Stres. „Poznamo pesmi, ki jih je sestavil v čast Rešnjemu telesu, in vemo, da ravno njemu dolgujemo celotno bogoslužje praznika Rešnjega telesa in krvi, ki so ga prvič obhajali leta 1264, se pravi deset let pred njegovo smrtjo. Kot vrhunski teolog se v bogoslužnih besedilih tega praznika izkaže kot občudovanja poln in pobožen kristjan, ki je vsak dan znova očaran nad Božjo ljubeznijo, ki nam jo ravno obhajanje evharistije razkriva in ponazarja na čisto poseben način.“
Tomaž Akvinski je bil tudi prepričan, da je evharistiji povzeto vse Jezusovo življenje na najvišji, najbolj celosten in najbolj neposreden način. „Danes bi Tomažev nauk lahko izrazili tako, da bi rekli, da je evharistija najvišji izraz Jezusove solidarnosti z nami“, je dejal nadškof Stres. „Če je prvo dejanje te solidarnosti z nami učlovečenje, je zadnje in sklepno dejanje Božje solidarnosti z nami zakrament svete evharistije, saj z njo in po njej Božja solidarnost z nami ni omejena na čas in prostor Jezusovega zemeljskega življenja, ampak se lahko na resničen način živi in doživlja vedno in povsod do konca sveta. S tem Jezus sam krepi našo vero in utrjuje naše upanje. Z obhajanjem tega zakramenta na poseben način obhajamo najvišjo Božjo ljubezen do nas in hkrati se sami usposabljamo za odgovor naše ljubezni do njega. Vse to pa krepi naše upanje na poti našega zemeljskega romanja v poslednji objem Božje ljubezni“, je še povedal nadškof Anton Stres.
