Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar

Rdečica sramu

Komentar tedna | 05.03.2010, 14:52

Deveto poglavje Danijelove knjige, prinaša molitev preroka Danijela v babilonskem suženjstvu. Prerok želi konec suženjstva, zato prosi Boga za odpuščanje v imenu vsega ljudstva. Še enkrat prizna grehe ljudstva in moli: „O Gospod, rdečica sramu mora oblivati obličje nam, našim kraljem, knezom in očetom, ki smo grešili zoper tebe.“

Rdečica sramu, ki jo omenja Danijel, je bila povsem logiča in na mestu. Izraelce je bilo sram, globoko sram. Bili so moralno in duhovno povzdignjeno ljudstvo, bili so otok monoteizma v poganskem morju, imeli so tempelj in civilizacijo, zdaj pa so drugorazredno in podrejeno ljudstvo v tuji deželi. Rdečica sramu je kraljevala na njihovih licih, ker so točno vedeli, zakaj so postali sužnji. Ne zato, ker so bili vojaško prešibki in politično premalo spretni. Tudi ne zato, ker so bili predmet mednarodnih krivic in žrtev imperializma. Rdečica sramu ima vzrok drugje – v njih samih. Zapustili so Boga, pajdašili so s poganstvom, moralno so potonili. In temu je sledil propad države.

Noben organizem namreč ne more stati pokonci, če so celice gnile. Cela država gre narazen, če v državljanih ni morale. Tempelj se spremeni v prah, če v vernikih ni vere.

To, kar so z rdečico sramu na svojih licih spoznavali Izraelci v Babilonu, se počasi svita tudi slovenskim „kraljem, knezom in očetom“. Gospodarska kriza, tajkunsko bogatenje nekaterih, suženjske razmere za tuje delavce na slovenskih gradbiščih, nizka kultura političnega diskurza, zasmehovana pravna država, omalovaževanje žrtev Hude jame, razvrednotenje naravne družine in afera z bulmastifi so razkrili v nebo vpijočo moralno gnilobo. Zdaj levi in desni, vplivni kolumnisti in anonimni pisci spletnih forumov mislijo enako – slovenska družba je potrebna moralne prenove. Te dni zato beremo in poslušamo razprave o slabem stanju duha, o ljudeh, ki so tega krivi, in o njihovih omrežjih, ki teptajo pravno državo in malega človeka. Veliko dobrega je slišati v teh razpravah. Besede vzbujajo upanje na preporod, pa tudi strah, da bomo še enkrat vse skupaj pometli pod preprogo.

Ob vseh nečednostih in grehih je zadrega še posebej izrazita v aferi bulmastifi. Nekaj kot biblijska rdečica sramu ti oblije obličje, ko razmišljaš o njej. Sram te postane, ker pripadaš narodu, katerega nekateri elitni člani posiljujejo pse. Skoraj odgovarjalo bi ti, da ta afera ne glede na krive ali nedolžne čimprej potihne.

Spolna sprevrženost gornjih slojev družbe ni niti nov niti redek pojav. Pomnimo rimskega Kaligulo, pomnimo srednjeveško pravico do prve noči, pomnimo degeneracijo renesančnega papeštva, pomnimo graščaka Tahija in njegova posilstva hrvaških in slovenskih deklet. Ko se kak oblastnik ali bogataš nasiti politične moči in denarja; ko ima v rokah javno mnenje; ko ga ni strah neodvisnega sodstva;... si zaželi nečesa več, neko močnejšo stimulacijo, nek nov užitek. Če se ne odloči za droge, je tu spolnost. Razuzdana spolnost postane nekak statusni simbol. Vendar ob tem deluje podobno kot droga. Potrebni so vedno večji odmerki, kar pomeni, vedno bolj sprevržene in čudaške spolne prakse, vse do – kot smo videli - posiljevanja živali.

Ljubljanski bulmastifi in njihov do smrti raztrgani gospodar so poskrbeli za rdečico sramu, ki zdaj obliva bodisi vpletene bodisi vsakega, ki da na čast in mu ni vseeno, kaj se godi v soseščini. Spolno življenje posameznika načeloma sodi v privatno sfero. Vanj se drugi, javnost in mediji načeloma ne vtikajo. Tako je vedno bilo in tako je načeloma prav. Toda okoliščine tragedije in vse bolj neovrgljivi dokazi spolne zlorabe psov ter namigi, da je pse posiljevalo več ljudi, so narodovo občestvo zelo vznemirili. Čudaška spolnost nekaterih slovenskih pomembnežev je postala predmet javnega zanimanja. Ljudstvo ve, da je urejena spolnost vendarle eden izmed znakov družinske in družbene trdnosti. Če spolnost uide iz rok, če število sprevrženosti preseže kritično točko, če spolna deviacija postane celo nekakšna vstopnica za visoko družbo, se zamaje kaj več kot zgolj neko omrežje nagonu podvrženih in vsega nažrtih posameznikov. Zamajejo se naši skupni osebnostni in socialni temelji. Grožnja kaosa prestopi mejo med privatnim in javnim. Spolnost tako upravičeno postane politično vprašanje.

Težava ob tem in ostalih moralnih vprašanjih je naslednja: Kdo v slovenskem prostoru ima avtoriteto, da nas vodi po poti preporoda. Ljudstvo se s pričakovanjem ozira k narodovim „kraljem, knezom in očetom“, se pravi, k vladajoči politični eliti. Žal ravno od tam ni spodbude. Zadnji teden smo videli in slišali mnogo tega, kar občutek negotovosti zgolj poveča. Najprej to, da predsednik države, prvi človek Slovenije in s tem nekako prvi demokrat Slovenije, ni sposoben preko čustvene in ideološke blokade, da bi se prepričljivo distanciral od zločinskega komunizma. Nato sama aktualna vlada, ki se bo v zgodovino očitno vpisala kot moralno najbolj vprašljiva politična garnitura, od kar smo samostojni. To je vlada brez rdečice sramu; vlada, ki ni sposobna simbolnih in dejanskih preporodnih dejanj, kot je, denimo, odstop kakšnega v afere namočenega ministra. To je vlada, ki kratkovidno podlega anarho-liberalnim in prosto-seksualnim impulzom, ko homoseksualizira družinsko politiko. To je vlada, za časa katere smo po slovenskih gradbiščih odkrili moderne sužnje; sužnje, ki neredko delajo – na stadionu v Stožicah, na primer - za ideološko žlahto te iste vlade.

Skratka, zdi se, da smo se Slovenci znašli na dnu, oziroma, v tretji vrstici štirinajstega psalma, ki pravi: „Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga niti enega.“ Smo na tem, da se kakor prerok Danijel sredi babilonskega suženjstva z rdečico sramu na licih enostavno in nemočno sesujemo pred Bogom na kolena. To bomo tudi storili. In še kaj zraven. Če ne prej, vsaj na naslednjih volitvah.

Komentar tedna
Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...