Slavi Košir
Jakob Čuk
Tanja Dominko

Kje in kdaj se bodo naslednjič tresla tla?

03.03.2010, 21:05

To je verjetno eno najpogosteje zastavljenih vprašanj v zadnjem času. Kako tudi ne? Medtem ko na Haitiju še vedno odstranjujejo posledice rušilnega potresa, ki je karibsko državo prizadel sredi januarja, so zadnji konec tedna v februarju precej močno tresenje tal najprej čutili na jugu Japonske, nato pa je hud potres presenetil še Čile. Na Japonskem ne gre za neobičajni dogodek, za Čile pa je bil to eden hujših potresov v zadnjih 400 letih.

Po vsakem močnejšem tresenju tal se zastavljajo vprašanja, ali je pojav mogoče predvideti. Krožiti začnejo govorice o takšnih in drugačnih znamenjih, ki bi, če bi jih pravilno in pravočasno prepoznali, lahko napovedali prihajajočo naravno nesrečo. A znanstveniki poudarjajo, da je to nemogoče. Časa in moči potresa se ne da napovedati, zagotavljajo, res pa je, da so nekateri deli našega planeta nekoliko bolj na udaru. Na potresno nevarnem območju, točneje na stiku pacifiške in južnoameriške tektonske plošče, tako leži tudi Čile. Je del tako imenovanega ognjenega obroča, na katerem so tresenje tal in vulkanski izbruhi zelo pogosti. Tudi najmočnejši do zdaj izmerjeni potres, 9,6 stopnje po Richterjevi lestvici, je prizadel prebivalce Čila, in sicer maja leta 1960.

Sobotni potres z močjo 8,8 stopnje po Richterjevi lestvici je zahteval skoraj 800 smrtnih žrtev, sprožil popotresni cunami in življenje v tej južnoameriški državi postavil na glavo. Epicenter je bil 115 kilometrov severovzhodno od drugega največjega mesta v Čilu Conception in 325 kilometrov jugozahodno od prestolnice Santiago v globini 35 kilometrov. V potresu je bilo uničenih več kot milijon in pol gospodinjstev ter številne stavbe, tudi z zgodovinsko vrednostjo. Potres je uničil približno 90 odstotkov zgodovinskega središča mesta Curico, uničeni pa so bili tudi mostovi in ceste po vsej državi. V Santiagu in severno se sicer življenje vrača v stare tirnice, proti jugu pa vladajo razdejanje, ropanje in pomanjkanje.

Podobno kot tisti, v Indijskem oceanu leta 2004, ki je povzročil smrtonosni cunami, je tudi zadnji potres v Čilu najmočnejšega tipa, tako imenovanega megasunka, do katerega pride, ko se ena tektonska plošča spusti pod drugo. Sumatro je pred slabimi šestimi leti prizadel potres, ki je presegel 9. stopnjo po Richterju, dobro uro pozneje pa je plaže zalil uničujoč cunami. Vodna masa je globoko v notranjost rušila vse pred sabo in zahtevala skupno kakšnih 250 tisoč življenj. Cunami je povzročil tudi ogromno gmotno škodo in vzel domove skoraj dvema milijonoma ljudem. Potres, ki je konec tedna presenetil Čile, je bil malce šibkejši, a vendarle toliko, da je zahteval precej manj smrtnih žrtev. Cunami, ki je bil posledica tresenja tal, je bil medtem neprimerljivo manj smrtonosen. Poleg tega so imeli ljudje ob obalah Tihega oceana dovolj časa, da se nanj pripravijo. Zanimiv je tudi podatek, da je cunami porabil približno 18 ur za pot na drugo stran Pacifika.

Prav tako je zanimiva ocena strokovnjakov, da naj bi bil potres v Čilu več desetkrat močnejši od tistega, ki je nedavno prizadel Haiti. Kljub temu, da je imel slednji magnitudo 7, je vseeno povzročil največjo humanitarno katastrofo v zgodovini človeštva. Z zemljo je zravnal mesto Port-au-Prince in okoliška območja. Smrtni davek je bil ogromen: 230 tisoč ljudi. Še več življenj so zahtevale močne poplave, ki so zajele to karibsko državo. Razlika je ogromna. Posledice v Čilu je sicer res nekoliko omilila globina potresa, a dejstvo je, da je država na takšne katastrofe bolje pripravljena. V prvi vrsti gre za kakovost gradnje, ki je v Čilu neprimerno boljša. Tamkajšnji prebivalci tudi poznajo primerna zatočišča v takšnih trenutkih, treba pa je še povedati, da država zelo skrbi za potresno varno gradnjo novih objektov.

Kljub tehnološkemu in družbenemu napredku, je človek še vedno povsem brez moči, ko se zgodi silovit potres. Gradnja protipotresnih stavb se je sicer izboljšala in prihranila marsikatero življenje, a dejstvo je, da na potresno zelo dejavnih območjih ležijo mnoge revne dežele. Njihovi prebivalci ob naravnih katastrofah velikih razsežnosti tako lahko le v brezupu opazujejo, kako se okolje, ki so ga poznali vrsto let, pred njihovimi očmi sesuje zravna z zemljo.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Državni zbor (photo: Rok Mihevc) Državni zbor (photo: Rok Mihevc)

Čakš o »visečih« glasovih v državnem zboru

Prihodnji teden bo politično zelo pester. Poslanci bodo glasovali o razrešitvi predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča in tudi o ustavni obtožbi predsednika vlade Janeza Janše. Nas, pri katerem ...

Rajko Štefanič (photo: Milan Skledar ) Rajko Štefanič (photo: Milan Skledar )

Poslovil se je Rajko Štefanič (1947 - 2021)

V dopolnjenem 75. letu se je po hudi bolezni poslovil Rajko Štefanič, kmet in gostilničar iz Zupančičevega hrama v Dragatušu, dolgoletni predsednik Zveze lastnikov gozdov Slovenije, ki si je ...