Ohranjanje slovenske dediščine v Sarajevu in širše
| 18.02.2010, 08:11 Matjaž Merljak
Izkušnje slovenskega kulturnega društva Cankar v ohranjanju slovenske dediščine v Sarajevu in širše je na devetem vseslovenskem srečanju predstavila Majda Šekli, članica upravnega odbora Slovenskega kulturnega društva Cankar iz Sarajeva iz Federacije Bosne in Hercegovine.
Vemo, da je prvi večji val Slovencev v Bosno prišel že v času Avstro-ogrske monarhije. Drugi val: obrtniki, administrativni delavci so prišli med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni pa predvsem visoko izobraženi ljudje, zdravniki, profesorji, inženirji. Rudarska in industrijska mesta okoli Sarajeva so imela številčno močne kolonije Slovencev, ki so se tudi s sklepanjem zakonskih zvez trdno vrasli v ta prostor. Zdaj lahko govorimo, ne samo o drugi, ampak tudi o tretji in četrti generaciji Slovencev na temu področju. Naj povem, da je bil Zakon o zaščiti pravic pripadnikov nacionalnih manjšin na ravni Bosne in Hercegovine sprejet leta 2003. Federacija Bosne in Hercegovine je, čeprav je bil rok šest mesecev, ta zakon sprejela šele v septembru 2008. Medtem, ko je bila Republika Srbska bolj hitra in je potrebovala za sprejem samo dve leti. Po teh zakonih se na ravni entitet kot tudi države oblikujejo sveti nacionalnih manjšin kot posvetovalni organi parlamenta, z namenom sodelovanja pri sprejemanju vseh zakonov, predpisov in uredb in njihovem usklajevanju s pravicami manjšin. V omenjenih zakonih je našteto sedemnajst manjšin, s tem pa je zelo otežkočena legalizacija novih, ki se pojavljajo na teh prostorih. Zakaj vse to omenjam? Slovenci v Bosni in Hercegovini doživljamo enako usodo kot ostale manjšine. Trenutno ne vemo, koliko točno nas je, kot tudi ne starostne, izobrazbene in socialne strukture. Nepreverjeni podatki kažejo, da v Federaciji ni nezaposlenih Slovencev vendar dejstvo, da se je začelo manjšine obravnavati na drugačen način samo zaradi pritiska sveta, ni ohrabrujoča. Istočasno smo priča tožbe, ki so jo predstavniki Židov in bosanski ambasador v Švici Jakob Fincij ter za romska vprašanja pri OSC, odgovoren Dervo Sejdić vložila pri sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, z zahtevo po spremembi ustave Bosne in Hercegovine. Zahtevajo popolno enakopravnost nacionalnih manjšin s konstitutivnimi narodi. Istočasno je Zakon o diskriminaciji in v kontekstu tega, tudi položaj manjšin, eden od pogojev za ukinitev viznega režima za prebivalce Bosne in Hercegovine. Vse to odpira nove možnosti pri uveljavljanju manjšin, tudi Slovencev, ki so že zdaj, predvsem zahvaljujoč matični domovini kot zvesti prijateljici Bosne in Hercegovine, tako v vojni kot v miru, priznani in spoštovani. Vlaganja slovenskega gospodarstva so med tujimi vlagatelji na četrtem mestu, čeprav se včasih pojavijo tudi manjša razhajanja, pa je sodelovanje zgledno. Slovenska predstavnica iz Banje Luke je namestnica v svetu nacionalnih manjšin Republike Srbske, medtem ko je na ravni federacije začasna predsednica, bo pa kmalu imenovana za stalno predsednico s štiriletnim mandatom.
Čeprav počasi in težko, se naš položaj vendarle spreminja na bolje. Predvideno je, da se bo neka vrsta posvetovalnih teles organizirala tudi v kantonih in potem še v občinah. Ko bo delovanje zaživelo na lokalni ravni, se bodo lahko, razen okvirnih, reševala tudi konkretna vprašanja, kot so: prostor, v katerem delujejo manjšine. Večina ga nima, tudi Slovenci v Sarajevu ne.
Financiranje, oddaja na radiu in televiziji, pouk slovenskega jezika v šolah, negovanja kulture in tradicije, reševanje socialnih problemov. Globalizacija je namreč tudi v temu prostoru že terjala svoj davek. V želji, da bi se vključili v sodobne svetovne tokove, se izgublja nacionalna identiteta, jezik, glasba, običaji. Sistemi vrednot postajajo enaki, ne glede na to, kje živimo. Vprašanje je, kako dolgo se bo sploh še mogoče upirati asimilaciji in ali ni to neizbežen proces? Omenila bi tudi kaj se je med vojno dogajalo s Slovenci v Sarajevu. Nekateri so predali vloge za pridobitev slovenskega državljanstva, pa so bili zavrnjeni. S tem smo izgubili nekaj slovenskih državljanov. V sedanjem času se je stanje izboljšalo, vloge se rešujejo pozitivno in predvsem veliko hitreje. Zato je zelo važno, da se je slovensko kulturno društvo Cankar v Sarajevu uveljavilo kot pomemben dejavnik kulturnih dogajanj v mestu, njegovi programi so uvrščeni na mednarodne festivale, kot je Sarajevska zima, Baščaršijsko poletje, gostovanja pa, ki jih organiziramo, spadajo med vrhunske kulturne dogodke in nikoli nam ne manjka publike. H temu dodajamo še vsakoletno izdajo almanaha Zora Cankarjeva, tribune posvečene znanim slovenskim umetnikom in kulturnim delavcem, pa zgodovini in tudi aktualnim temam, kot so ekologija in izobraževanje. Z vsem tem slovenska manjšina na svojo okolico vpliva prav tako uspešno kot le-ta nanjo. Danes Slovenci v Bosni in Hercegovini delujejo v društvih, ki so ustanovljena kot nevladne organizacije in jih je skupno osem. Ukvarjajo se z ohranjanjem kulture, jezika, glasbe. Pri štirih društvih pa, to je Cankar Sarajevo in v društvih iz Banja Luke Tuzla in Prijedora, imamo tudi dopolnilni pouk in tečaje slovenskega jezika. Bogata kulturna dejavnost, praznovanja nacionalnih in ostalih praznikov, razne delavnice, gostovanja iz Slovenija, knjižnica, slovenski časopis in revije pa so način, da se tudi tretji in četrti generaciji približa utrip domovine. Nad vse dragocena pa so srečanja takšne vrste, kot je današnje, ko si lahko izmenjamo izkušnje tudi z drugimi predstavniki Slovencev po Svetu.
