Matjaž Merljak
Matej Kržišnik
Helena Križnik

Pogled mladih na asimilacijo v ameriški družbi

16.02.2010, 07:43 Matjaž Merljak

V oddaji Slovencem po svetu in domovini smo predstavili nekaj prispevkov z devetega vseslovenskega srečanja, ki je 2. julija 2009 potekalo v državnem zboru v Ljubljani. Tam je spregovoril tudi takratni predsednik slovenske Pristave iz Clevelanda v ZDA, Milan Ribič.

Moj doprinos ni nekako znanstvena raziskava, pač pa je opazovanje v moji okolici. Prvi Slovenci, ki so prišli v Ameriko, so prišli največkrat zaradi ekonomskih razlogov, bom rekel pred 2. svetovno vojno. Integracija je bila več ali manj spontana brez posebnih pritiskov. Ker smo Slovenci po naravi pridni in vestni, so nas ameriški delodajalci imeli zelo radi in nas še imajo. Prva generacija, ki se je preselila v Ameriko, je govorila svoj materin jezik in se ni družila preveč z domačini, z Amerikanci, pač pa so se družili med seboj in mogoč e tudi z drugimi narodnostmi, ki so bile takrat v Clevelandu jih je bilo polno. Svoj prosti čas so pa porabili za družine in za družabno življenje. Toda ko so otroci staršev, ki so prišli iz Slovenije, začeli obiskovati angleški pouk se je stvar zasukala. Veliko otrok ni znalo angleško, ko so prišli v šolo in tudi moj sin, prvi sin ni znal, čeprav je bilo po vojni, ni znal dosti angleško, pač ker smo doma govorili slovensko. Nekateri otroci niso niti znali dobro angleško, kot sem že rekel in so imeli problem z jezikom in so se slabo počutili, ko so prišli v šolo. Seveda so se hitro naučili angleščine, so pa pozabljali slovenščino. Takšno je bilo stanje izseljenstva pred drugo svetovno vojno. Druga generacija je še znala nekaj materinega jezika, danes pa težko dobiš staronaseljence, ki znajo slovensko. So izjeme, samo jih je malo. Je pa dejstvo, da je bila doba pred drugo svetovno vojno, ko mnogi Slovenci niso bili ponosni na svojo narodnost in so raje zamolčali, kot da bi se izdajali za Slovence. Dejstvo je, da je danes mladina v predvojni generaciji ne zna slovensko, je pa res, da polno mlajših staronaseljencev danes so zelo ponosni, da so Slovenci. Največ zaradi tega sploh potem, ko se je Slovenija osamosvojila, se je to zelo povečalo. Povojni izseljenci so bili pa politični begunci ali pa ekonomski begunci in tudi takšni, ki so prišli v Ameriko rednim potom za božjim kruhom in takšen sem bil jaz. Prva generacija rojena v Ameriki ali mogoče v Avstriji, to so begunci, je znala in še zna dobro slovenski jezik, dočim druga, tretja pa imajo že probleme asimilacije. Seveda je še dosti mladih, ki znajo slovenski jezik, je pa dosti takih, ki so se izgubili v ameriškem svetu, so asimilirani. Nekateri otroci so bili prisiljeni od staršev preveč sodelovati pri raznih slovenskih dejavnostih, to govorim od otrok po vojni in so se zaradi tega oddaljili od slovenske družbe. Opažam pa in ne samo jaz, da se je ta asimilacija malo ustavila. Tudi če mladi ne znajo slovenščine, bom rekel drugi, tretji rod oziroma generacija, so pa ponosni, da so Slovenci in imajo paralelno s slovenskim načinom življenja, poudarjam, paralelno, s slovenskim tudi ameriško družbo. Tako recimo, da nekateri so en vikend s Slovenci, drugi vikend so z ameriškimi prijatelji.

Vseslovensko srečanje 2009, udeleženci
Vseslovensko srečanje 2009, udeleženci © Matjaž Merljak

Zakaj se je ta asimilacija nekako ustavila, je več faktorjev, ki jih jaz vidim.

Odkar je Slovenija samostojna, so mladi zelo ponosni na to in moram reči, da je Slovenija naredila kar dobro reklamo, da Slovenci tam vedo za to. Ne bom rekel ... Prej se tega ni dogajalo. Poleg sobotnega slovenskega pouka, otroci hodijo v poletno šolo v Slovenijo. Doma hodijo v sobotno šolo, z odrasli hodijo v šolo za odrasle. Slovenske cerkve, božja služba in petje v slovenščini sigurno pomaga pri tem. Več kulturnih in drugih izmenjav s Slovenijo, več Slovencev iz Slovenije obišče Ameriko in prav tako Kanado. Danes, zadnje štiri leta napor generalnega konzula in slovenski lektorat. Sedaj tudi poučevanje, spet poučevanje slovenščine na dveh univerzah. Mediji, slovenski mediji, nov časopis, ki ga imamo, Slovenski-ameriški časi in majhen časopis Glas naroda, ki je, Glas naroda je od mladine, mladih. Sicer ni še tako posebno kvalitetno, ampak jaz upam, da bodo zdržali in s časoma bo to boljše. Zraven tega niso samo slovenski mediji oziroma je tudi radio. Imamo tri radijske ure, tri radijske programe in po vrhu tega tudi recimo ameriški časopisi in to sami veste, imajo kar dosti, delajo dosti reklame, tudi naš časopis Plain Dealer v Clevealandu veliko več piše o Slovencih kot prej in tukaj imam en, če pogledate en članek, kar skoraj cela stran od Ljubljane, kako je nekdo prišel sem in kako se mu dopade Ljubljana. Ampak je res zanimivo, da pridejo sem in to ni prvič in potem to dobimo v našem lokalnem časopisu.

Preden sem šel v Slovenijo, sem vprašal nekaj mladih kaj oni mislijo, kako vidijo asimilacijo in sem dobil približno take odgovore. Imeti priložnost za izmenjavo učenja posebno v nižjih razredih, izmenjava študentov, obdržati stike z izmenjavo, obiskovati sorodnike v Sloveniji. Ena ideja je bila pobratenje šol med Slovenijo in Ameriko. To bi rad imeli. Mogoče bi bilo to nekaj za bodočnost. Se mi zdi, da ima Avstrija nekaj na Dolenjskem, nekaj podobnega oziroma avstrijski Slovenci, koroški Slovenci. Sodelovati in krepiti kulturne dejavnosti. Folklora, petje, dramska društva. Drama malo zamira v Ameriki, pa mogoče se bo popravilo. Obiskovati druge narodnostne skupine in se posvetovati kako one delujejo na tem področju. Bolj pogosta poletna šola. Ne samo enkrat, mogoče vsako drugo leto ali kaj takega. Druženje in obiskovanje slovenskih prireditev. To je zelo pomembno. Teh imamo kar precej. Najbolj važna je pa zavest ali izziv posameznikov, da se trudijo in ostanejo po srcu zvesti slovenski kulturi, navadam in običajem. To so posebno poudarili.

Kot je bilo že omenjeno, sem predsednik slovenske Pristave in to je center, kjer imajo priložnost se družiti mladi in stari, ne glede na znanje slovenskega jezika. Mladi iz prve in druge generacije se zdaj vračajo nazaj, imajo družine in prihajajo nazaj na pristavo. Smo pač nekaj storili. Obnovili smo dvorano, delamo zdaj novo igrišče in izgleda, da bomo tudi obnovili kopališče in to bo seveda, kopališče je ena taka stvar, ki privlači družine. Kot predsednik Pristave se trudim, da v sklopu drugih organizacij, bodisi čez lužo ali iz Slovenije, vsako leto dobimo našo skupnost kulturne ali zabavne skupine ali posameznike. Tako, da s tem popestrimo življenje naših, posebno mlajših članov.

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Urša Cankar Soares (photo: Marjana Debevec) Urša Cankar Soares (photo: Marjana Debevec)

Urša Cankar Soares: Tega si nisem jaz izmislila

Potem ko je matični odbor potrdil spremembe družinskega zakonika, jih bo na seji, ki se začne prihodnji teden, sprejemal še državni zbor. Na seji odbora so sodelovali tudi nekateri predstavniki ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...