Evharistija in duhovništvo

Cerkev na Slovenskem | 07.02.2010, 06:50

V prvem pastirskem pismu slovenski škofje pišejo o evharistiji in duhovništvu. „Spremembe načina življenja zahtevajo od duhovnikov in pastoralnih delavcev nove prilagoditve evangelizacije, ki naj zorijo v molitvi pred Najsvetejšim in izhajajo iz navdihov Božje besede. To temeljno poslanstvo v sodobnem načinu življenja zahteva od vsakega duhovnika vedno več časa in moči, ker je tudi duhovnikov vedno manj,“ so med drugim zapisali slovenski škofje.

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

V letošnjem pastoralnem letu gremo naproti prvemu slovenskemu evharističnemu kongresu, ki bo v nedeljo, 13. junija 2010, v Celju. Na ta velik in pomemben dogodek, ki ga na slovenskih tleh ni bilo že (pre)dolgih petinsedemdeset let, se skrbno pripravljamo. Naj bo duhovni šopek, ki ga nabiramo iz tedna v teden, bolj pisan ter razširja prijeten vonj molitev in dobrih del.

Geslo kongresa »Evharistija – Božji dar za življenje« združuje v sebi dva poudarka. Prvi je Kristusova želja, da ostaja med nami živo navzoč pod podobama kruha in vina kot zastonjski dar; drugi pa, da življenje, ki smo ga na plenarnem zboru znova izbrali pod geslom »Izberi življenje«, izhaja samo iz tega Kruha, ki edini daje življenje, ker je Življenje samo.

V prvem delu letošnjega postnega pastirskega pisma vas želimo, dragi verniki, škofje potrditi

v veri v Kristusovo evharistično navzočnost, v letu duhovništva, ki ga je lani razglasil papež Benedikt XVI., pa utrditi v zavedanju »neizmernega daru, ki ga duhovniki predstavljajo ne samo za Cerkev, temveč za vse človeštvo« (Benedikt XVI.).

V današnjem odlomku Pavlovega prvega pisma Korinčanom najdemo najstarejši zapis strnjenega krščanskega oznanila: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je vstal, kakor je v Pismih« (1 Kor 15,3–5). In škofje nadaljujemo še z oznanilom, da je ta umrli in vstali Gospod med nami vedno navzoč, kakor je v Pismih. Sam nam je zagotovil, da bo med nami vse dni do konca sveta (prim. Mt 28,20), a ne le kot vsenavzoči Bog, temveč tudi kot človek, ki je vstal od mrtvih. To obljubo je uresničil pri zadnji večerji, ko je za vse čase postavil evharistijo. Dragi verniki, kakor učencema na poti v Emavs, se pri sveti maši pridružuje tudi nam kot »vir in vrhunec« življenja. Želimo vas utrditi v veri, da za posameznika, za vaše družine, za naš narod, za svet ni drugega vira večnega življenja kakor Kristusovo telo in kri. Kristusova evharistična navzočnost nam omogoča nadaljevanje človeškega osebnega stika z Njim. Prikličimo si v spomin mnoga srečanja z Jezusom, opisana v evangelijih, kjer je imel ta človeški in obenem Božji stik zdravilen in odrešujoč učinek. Kar je bilo podarjeno ženi, ki se je Jezusa dotaknila v veri, da bo ozdravela, je nam omogočeno po njegovi navzočnosti pod podobama kruha in vina. Ker smo telesno-duhovna bitja, je pomembno, da je ta stik telesen in duhoven. Zato vas še posebej spodbujamo, da pripravljeni, torej z očiščenimi srci, pristopate kolikor mogoče pogosto k svetemu obhajilu, se v njem pustite dotakniti Kristusu in se ga v veri tudi fizično dotaknete; iz tega osebnega stika naredite »vir in vrhunec« svojega vsakdanjega življenja. Iz tega »dotika« so kristjani v vsej zgodovini črpali moč za spreminjanje sveta po Božjem načrtu. In samo iz perspektive tega »dotika« lahko razumemo kristjane sredi preganjanj, ki so za ceno smrti izpovedovali, da brez evharistije ne morejo živeti.

Evharistično lahko dojamemo tudi današnji evangelij (Lk 5,1–11), v katerem Jezus stopi v Petrov čoln, iz njega uči in omogoči ulov, hrano. Ali ni to čudovita podoba Cerkve z evharistijo v središču? Noč brezplodnega truda se konča, ko evharistični Jezus stopi v čoln, da nas reši pogubljenja. Ločeni od Boga smo v rokah smrti, z Njim pa smo rešeni za življenje.

V pismu ob začetku leta duhovništva se je papež Benedikt XVI. naslonil na besede in zgled svetega arškega župnika Janeza Marije Vianneyja, da je poudaril nenadomestljivo vlogo duhovnika pri evharistiji. K poživljanju zavesti o neprecenljivem daru duhovnikov med vami vas spodbujamo v letu duhovništva tudi škofje. Brez duhovnika ne bi bilo svetega Rešnjega telesa med nami. Želimo vam ponoviti Vianneyjeve besede: »Če bi ukinili zakrament duhovništva, ne bi imeli Gospoda. Kdo ga je postavil v tabernakelj? Duhovnik. Kdo je sprejel vašo dušo ob sprejemu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani in ji daje moč za njeno potovanje? Duhovnik. Kdo jo pripravlja za prihod pred Boga, jo končno umije v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik … Če bi dobro razumeli, kaj je duhovnik v svetu, bi umrli, vendar ne zaradi strahu, marveč zaradi ljubezni … Pustite župnijo dvajset let brez duhovnika in ljudje bodo častili živali … Duhovnik ni duhovnik zaradi sebe, temveč zaradi vas.« Jezusovo naročilo Petru v evangeljskem odlomku velja tudi duhovniku: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi« (Lk 5,10). »Loviti« pomeni pomagati ljudem priti v poživljajoči odnos s Kristusom. Duhovnik je predvsem učitelj vere: najprej s pričevanjem, šele nato s poučevanjem. Pričevalec pa je, ko verniki in drugi ob njem začutijo, da ni sam »v čolnu« življenja, ampak da je z njim vstali Gospod, da se Nanj zanaša, da vodi ter usmerja samo k Njemu in da po njem deluje sam Vstali. Zato duhovnik ni in ne sme nikoli postati uradnik Cerkve. Še posebej ne pri pripravi na zakramente, ki so osebna dejanja poveličanega Kristusa in vernikov v občestvu Cerkve. Duhovnik mora vsakega človeka temeljito pripraviti na zakramentalno srečanje z Jezusom in ga vanj uvesti. Pri tem ni prostora za »uradniško« urejanje in še manj za kakšno potrošniško »trgovanje«, saj gre za svete stvari, ki niso duhovnikova last, ampak so Božje.

Spremembe načina življenja zahtevajo od duhovnikov in pastoralnih delavcev nove prilagoditve evangelizacije, ki naj zorijo v molitvi pred Najsvetejšim in izhajajo iz navdihov Božje besede. To temeljno poslanstvo v sodobnem načinu življenja zahteva od vsakega duhovnika vedno več časa in moči, ker je tudi duhovnikov vedno manj. Zato se škofje ob misli na delovanje duhovnikov po župnijah obračamo na vas, dragi verni laiki, da velikodušno in ob primerni usposobljenosti prevzemate v občestvih tiste naloge, ki niso bistveno vezane na službeno duhovništvo, da bodo duhovniki laže izpolnili svoje poslanstvo učitelja v veri in voditelja občestva pri bogoslužju in v duhovnem življenju. Pomagajte duhovnikom in jim omogočite, da bodo lahko postajali vedno bolj možje Cerkve in učitelji duhovnega življenja.

Dragi bratje in sestre v Kristusu, ko vas potrjujemo v veri v Kristusovo evharistično navzočnost in v nenadomestljivo vlogo duhovnikov v življenju Cerkve, z veseljem kličemo na vas Božji blagoslov, ko se skupaj pripravljamo na prvi slovenski evharistični kongres.

slovenski škofje