Kaj prinaša TEŠ 6?
Komentarji | 23.02.2010, 10:38
Da smo vse večji porabniki električne energije je jasno. Dejstvo pa je tudi, da kljub Jedrski elektrarni Krško, Termoelektrarni Šoštanj in hidroelektrarnam uvažamo kar 30 odstotkov energije. Kako postati čim bolj od tujih proizvajalcev električne energije neodvisen porabnik, pa je vprašanje, s katerim si belijo glave naši gospodarstveniki in politiki.
Po mnenju energetske stroke Slovenija za zanesljivo, trajnostno, cenovno konkurenčno in ekološko sprejemljivo oskrbo slovenskega gospodarstva z električno energijo potrebuje primerno infrastrukturo in sinergijo med sistemi hidro, termo in jedrske energije. Zato je po njihovem mnenju smiseln tako projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj kot drugi blok Jedrske elektrarne Krško.
Termoelektrarna Šoštanj dobavi približno tretjino slovenske elektrike in je s tem največji slovenski proizvajalec energije. Elektriko lahko s prilagajanjem proizvodnje zagotavlja v tistih časovnih pasovih, ko jo sistem potrebuje, za razliko od jedrske elektrarne, kjer je proizvodnja enakomerna in elektrarn na obnovljive vire, kjer je proizvodnja odvisna od razpoložljivosti energentov, ne pa od potreb odjemalcev. TEŠ 6 in Jedrska elektrarna Krško sta komplementarna projekta, zato po mnenju stroke Slovenija za zagotavljanje energetske samostojnosti in stabilnosti potrebuje oba. V primeru, da bloka 6 ne bi izgradili, bi morali v prenovo blokov 1 do 5 vložiti še nadaljnjih 400 milijonov evrov, poleg tega pa plačevati še izjemno visoke zneske za emisijske kupone. Odgovorni poleg tega ves čas zatrjujejo, da je rešitev tudi ekološko ugodna, saj naj bi štirje milijoni ton premoga, koliko jih v Šoštanju letno porabijo, prinesli okoli tretjino večji izkoristek in manjši izpust toplogrednih plinov. Dodatno menijo, da obnovljivi viri energije dajejo moč in energijo z veliko nestalnostjo, tehnologija je še v razvoju, vključevanje teh virov v omrežje pa zahteva rezerve energije in moči, vzpostavitev podpornih točk za zadovoljivo napetost, ojačitev omrežja, investicije v vodenje proizvodnje in odjema ter drago ekonomsko podporno shemo za subvencioniranje njene proizvodnje. Po mnenju stroke bi tako Slovenija brez TEŠ 6 do leta 2015 morala uvoziti polovico svoje elektrike. Elektroenergetski sistem bi s tem postal nestabilen, cene elektrike pa bi bilo mnogo težje nadzorovati.
Tako stroka. Kakšni pa so argumenti proti gradnji TEŠ 6? Nevladne organizacije pozivajo Evropsko banko za obnovo in razvoj naj Sloveniji ne odobri posojila za gradnjo TEŠ 6. Razprava je po njihovem mnenju smiselna le v okviru razprave o podnebni in energetski politiki Slovenije. V slovenski energetski politiki je ponavadi izhodiščno vprašanje, kako zagotoviti poceni energijo za naraščajoče potrebe gospodinjstev in gospodarstva. Takšno izhodišče je v danih razmerah popolnoma nesprejemljivo, saj ne ogroža samo podnebno-energetskih ciljev Slovenije, temveč tudi razvojne priložnosti naše države. V tej luči je obravnava scenarija s TEŠ 6 nesmiselna brez primerjave z alternativnim scenarijem, ki bi odgovoril na vprašanje: »Kako zmanjšati našo energetsko potratnost in preostalo potrebno energijo proizvajati iz obnovljivih virov energije«. Pravega alternativnega scenarija v javnosti še ni zaslediti zato potekajo razprave v smeri, kot da sta projekta TEŠ 6 in NEK 2 edina med katerima moramo izbrati. Po mnenju nasprotnikov TEŠ 6 je ta razprava popolnoma brezplodna in celo zavajajoča za javnost. Še najbolj negotova je finančna slika projekta, ki se je od leta 2006 podražil za 500 milijonov evrov. Prvotna ocenjena vrednost investicije je bila 600 milijonov evrov, sedaj je investicija ocenjena na 1,1 milijarde evrov. Zato se nekateri ekonomisti sprašujejo, zakaj blok 6 sploh potrebujemo, če bi že s obnovljenima blokoma 4 in 5 lahko zagotavljali zadostno oskrbo z električno energijo do leta 2025. V tem času pa bi menda odgovorni le imeli dovolj časa za premišljevanje o tem, koliko električne energije v Sloveniji sploh potrebujemo in kakšne so naše energetske alternative. Če bi se tudi pozneje pokazalo, da je edina rešitev prav TEŠ 6, bi verjetno v vmesnem času cene tehnološke opreme padle zaradi zmanjšanja povpraševanja in gospodarske stagnacije.
Kakorkoli že, stroka in politika trdno stojita za svojimi odločitvami glede investicije okoli 1,1 milijarde evrov, ki je po avtocestnem križu največji finančni zalogaj v Sloveniji, in kot kaže, je nasprotovanje nekaterih ekonomistov in okoljevarstvenikov mogoče primerjati le z glasom vpijočega v puščavi. Ta glas namreč trka na slovensko vest, kje je naš čut za okolje in zakaj gradnja več kot milijardo vredne investicije ravno v najbolj neugodnem času.
