Če si dovolj srčen...

| 21.02.2010, 09:01

V tem tednu smo se veselili za pusta in se umirili za pepelnico. Bili smo zgroženi in besni nad nadutostjo slovenske elite. In jokali smo od bolečin in sreče skupaj s Petro Majdič. Vsak od nas pa je imel tudi svoje velike skrbi in majhne radosti.

Slovenci imamo v resnici zelo veliko skupnega. Veseli nas tipično slovenska srčnost športnice, ki je sposobna iz sebe iztisniti zadnje atome energije, da kljub zlomljenim rebrom osvoji olimpijsko medaljo. Greni in jezi nas aroganca slovenske vladajoče elite, ki se do sodržavljanov obnaša kot do maloumnih hlapcev. Še bolj pa običajnega Slovenca jezi spoznanje, da je državljan drugega razreda, ki ga elita potrebuje zgolj za plačevanje davkov in prispevkov. Resnično ozek krog zelo tesno prepletenih ljudi in skrivnostnih skupinic pa si je uspel prilastiti našo državo. Povrh vsega pa jim hodijo po glavi najrazličnejše nagnusnosti.

Pa za to zagotovo ni kriva demokracija, temveč vsi tisti, ki so dopustili, da je vladajoča elita ustvarila trojanskega konja, ki spominja na demokracijo. Na veliko žalost v Sloveniji resnično obstajata dvoje družbenih sistemov. Eden za vladajočo elito, ki jo ščiti pred zakoni in ji omogoča prelivanje skupnega v njihovo zasebno premoženje ter ji daje dobesedno absolutno imuniteto. Drugi sistem pa je namenjen za ves ostale državljane, kjer se zakoni zelo dosledno in včasih brezsrčno drakonsko izvršujejo, kjer si povprečen državljan skoraj ne more zagotoviti normalnega kakovostnega pravnega varstva, kjer pravosodni organi in ostale institucije pogosto delajo po liniji najmanjšega odpora in kjer je toliko negotovosti in neznank, da je razumljiv odpor do vsega kar vsaj malo diši po državnih institucijah in še posebej po pravosodju. Sicer pa niti ni mogoče pričakovati drugačnega javnega mnenja v družbi, kjer pravo in institucije niso namenjeni zaščiti šibkih, temveč močnih. Močni že po naravi stvari ne rabijo prava, ker lahko sami zaščitijo svoje interese. Šibkim pa pravo predstavlja edino obrambo pred samovoljo močnih. Trdno prepričan sem, da Slovenci nismo čisto nič bolj prepirljivi ali konfliktni od ostalih Evropejcev, temveč da je problem v sistemu, ki krivičneža ne sankcionira in ki ne zaščiti žrtve oziroma pravičnega.

V državi, kjer pa je pravo orožje v rokah močnih, je žaljivo ljudem govoriti o pravni državi. Pravo je kot pesto pri kolesu – če začne ležaj tuliti, je vsakomur jasno, da to vozilo ne bo prišlo daleč, pa četudi se ga bo še tako gnalo. Resnično žalostno in zaskrbljujoče pa je, da se pravniki niti ob zadnjih dogodkih, ki so razgalili vso bedo in pokvarjenost našega sistema, samokritično ne vprašajo o svojem poslanstvu. Dokler ne bodo začeli delovati mehanizmi, ki bodo hitro in učinkovito sankcionirali vseh tistih, ki kršijo temeljna pravila v naši skupnosti, ne bo mogoče začeti kakšnih resnih sprememb.

Drugo pesto na našem vozilu so mediji, ki pa v večini nastopajo kot PR agencije vladajoče elite. Brez objektivnega in nepristranskega novinarskega dela ni mogoče govoriti o resnični demokraciji. Namesto tega nas poneumljajo z najrazličnejšimi plehkostmi ali pa večini vsiljujejo vrednote marginalnih skupin. Zgodovina nas uči, da se je vsaka država, kjer so svoje vrednote in življenjski slog diktirali marginalci, znašla pred zelo velikimi težavami. Težave pa so tudi brez vrednostne tiranije marginalcev pred vrati. Slovenija in Slovenci smo se znašli na točki, ki imamo zelo malo rezerv. V preteklosti smo imeli demografsko zelo močno podeželje, od kjer so v najhujših časih odhajali mladi in brezposelni na delo v tujino in pomagali preživljati domače. Sedaj te demografske rezerve ni več – soočamo se celo z ravno nasprotnim pojavom, da je naše podeželje v vseh pogledih tako osiromašeno, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo začelo sesedat samo vase. V zadnjih dvajsetih letih je Ljubljana tako v demografskem, kot tudi v finančnem pogledu, dobesedno izčrpavala podeželje. Takšen razvojni model pa nas je privedel na rob propada, saj ne samo da prestolnica ne bo mogla več živeti na račun podeželja, temveč bo morala začeti vanj tudi vračati, sicer se bo sesulo. Če smo čisto odkriti, pa tudi v Ljubljani ne bi imeli bistveno višjega življenjskega standarda kot v Mariboru ali Murski Soboti, če v njej ne bi bilo več deset tisoč zelo dobro plačanih delovnih mest v javnem sektorju oziroma monopolnih podjetjih. Poleg tega tako državi, kot tudi občinam in večini ljudi zmanjkuje možnosti za dodatno zadolževanje. Tudi davki in prispevki so tako visoki, da država nima več veliko manevrskega prostora. Nenazadnje pa imamo sedaj toliko upokojencev in brezposelnih, da si še enkrat ne moremo privoščiti reševanja podjetij in stisk posameznikov na način, da bomo presežnih sto ali sto petdeset tisoč delavcev po hitrem postopku upokojili. Vladajoča elita pa je v preteklih letih pokradla tudi večino skupnega premoženja, tako so tudi na področju privatizacije precej omejene rezerve. Ker bo počasi zmanjkalo vseh rezerv, se bomo morali soočiti z realnimi problemi in jih tudi reševati. Vlada pa se obnaša kot zelo slabo uigran orkester, kjer imajo nekateri malo več posluha, drugi manj, nekateri se trudijo po svojih najboljših močeh, večina pa je tako oholih, da jih občinstvo sploh ne briga, temveč se namesto igranja nažirajo z jedmi, ki so namenjene gostom. Vsakomur je jasno, da takšen orkester ne bo doživel svetovne slave, temveč ga bo občinstvo najprej izžvižgalo. Ko pa bo ugotovilo, da so jim nekateri člani orkestra požrli in pokradli njihovo jedačo in pijačo, jih bo vse skupaj nagnalo z odra.

Tisti, ki bodo zmogli med Slovenci ustvariti takšen družbeni dogovor, ki ga bo sprejela velika večina prebivalcev, bo sposoben popeljati in voditi Slovenijo po zelo težavni poti preobrazbe. Tega zagotovo ne bodo sposobni takšni in drugačni tajkuni, ker bo kriza razgalila vso njihovo sebičnost, pohlep in egoizem. Tega tudi zagotovo ne bodo zmogli najrazličnejši marginalci. Tega žal ne bodo zmogli tudi politični naivneži in sanjači. Zagotovo pa bodo prej ali slej prišli za krmilo resnični voditelji. Nenazadnje se je ob bronasti medalji naše tekačice izkazalo, da Slovenci spoštujemo srčnost, in to ne glede kako smo versko, politično ali ideološko usmerjeni. Hujša kriza bo, bolj bodo ljudje spoštovali srčnost.

Prihajajočih pomladanskih mesecih ne bo dovolj, da bomo skrbeli zgolj za svoje fizično zdravje in kondicijo, temveč poskrbimo tudi za kondicijo našega duhovnega, duševnega in družbenega zdravja. Zato upam, da bomo v naslednjih mesecih vsi zmogli toliko srčnosti kot Petra Majdič in bomo imeli toliko pokončnosti in moči, da bomo dobre stvari podpirali, slabe pa zatirali. Nauk tega tedna je: »Če si dovolj srčen, si lahko kljub polomljenim rebrom priboriš olimpijsko medaljo. Velja pa tudi obratno, če sploh nimaš srčnosti, boš kljub vsej moči in oblasti lahko bedno propadal. Na vsakomur od nas je, da se odloči, ali bo v sebi zbral toliko srčnosti, da bo vstal in šel odločno, pokončno, pogumno in ponosno po najlepši olimpijski progi, ki se ji reče življenje.«