Natovi vojaki med operacijo „Skupaj“.
Operacija „Skupaj“ - nova strategija ali stare napake?
Komentarji
„Mati vseh ofenziv.“ Tako so mnogi poimenovali največjo vojaško akcijo zaveznikov v Afganistanu od padca talibanskega režima pred osmimi leti. Sprožili so jo konec tedna, v njej pa sodeluje 15 tisoč ameriških, britanskih, estonskih, kanadskih in tudi afganistanskih vojakov. Tarča usklajenega napada Natovih in afganistanskih sil sta mesto Mardža in bližnja okolica, zadnja večja trdnjava talibanskih skrajnežev v najnasilnejši afganistanski pokrajini Helmand.
Operacijo Muštarak, kar v lokalnem jeziku dari pomeni „skupaj“, je mednarodna koalicija pod ameriškim vodstvom na veliko propagirala. Namen operacije je omejiti vpliv talibanov na območju in tam znova zagotoviti vladni nadzor. Helmand tako kot sosednja pokrajina Kandahar velja za jedro talibanskih skrajnežev, zato bi zmaga zaveznikov lahko obrnila potek vojne v nemirni državi v korist Nata in misije ISAF.
Mardža je največje mesto na jugu Afganistana, ki ga nadzirajo talibani. Je njihovo pomembno vojaško in logistično središče, prav tako velja za središče nezakonite trgovine z opijem, ki je zelo donosen posel. V mestu naj bi živelo 80 tisoč ljudi, med njimi po predvidevanjih zahodnih zaveznikov od 400 do tisoč talibanskih borcev, tudi kakih 100 tujcev. Območje okoli Mardže je izredno težko za bojevanje. Ker je del kmetijsko razvitega zelenega območja, je ozemlje prepredeno z namakalnimi kanali, ki so jih v 60. letih prejšnjega stoletja ZDA izkopale v sklopu svojih projektov pomoči.
Da bi lahko danes natančno ocenili dejansko stanje konflikta v Afganistanu, moramo pogledati širše, prek različnih kampanj, namenjenih javnosti. Omeniti je treba, da je administracija zdajšnjega ameriškega predsednika Baracka Obame po precej dolgem premisleku ubrala nekoliko drugačno politiko, kot jo je vodil njegov predhodnik George Bush. Nov pristop Washingtona med drugim združuje pripravljenost na pogajanja in sklepanje kompromisov, celo s pomembnejšimi predstavniki talibanov, za končanje vojne in stabilizacijo Afganistana. Dolgo pričakovana in napovedana ofenziva je prvi pomembnejši korak v tem vojaško diplomatskem procesu. Obenem predstavlja pomemben preizkus nove Natove strategije za omenjeno državo, ki je usmerjena v zaščito civilistov, gre pa tudi za prvi resnejši spopad, odkar je Obama napovedal, da bo v državo napotil dodatnih 30 tisoč ameriških vojakov.
Operacija Muštarak je bila, kot že omenjeno, pred začetkom deležna precejšnje propagande, čeprav se je to na prvi pogled zdelo precej nenavadno, saj je mednarodna koalicija s tem talibanskim strategom poslala jasne signale, kaj lahko pričakujejo. Razlogov za to potezo je več. Med drugim je pomenila opozorilo skrajnežem, naj odložijo orožje in se pridružijo afganistanski vladi, po drugi strani pa je šlo za poziv civilistom, naj zapustijo območje, da bo nedolžnih žrtev čimmanj. Skrivanje operacije tudi ne bi bilo smiselno, saj imajo talibani v vrstah afganistanskih varnostnih sil precej podpornikov, nenazadnje pa so zavezniki zaradi vse slabše javne podpore tej vojni želeli iztisniti nekaj pozitivne publicitete. Za Natove vojaške stratege in njihove voditelje je izredno pomembno, da svetu dokaže, da je vojno proti skrajnežem v Afganistanu mogoče dobiti, zato so mnogi prepričani, da je opisovanje „matere vseh operacij“ kot sredstva, s katerim bi zlomili upor talibanov v ključni pokrajini, eden boljših načinov.
Slišati je bilo tudi nekaj kritik. Vnaprejšnje predvidevanje skorajšnjega uspeha se namreč ni ujemalo s poročili, ki so prihajala iz različnih koncev države in opozarjala, da skrajnežev ne gre podcenjevati. Poleg njihove premišljenosti in prilagodljivosti različnim razmeram naj bi glavno nevarnost silam Nata na terenu predstavljale mine in doma izdelane bombe, ki so jih talibani pospešeno začeli uporabljati v zadnjih letih, saj so se izkazale za odlično orožje iraških skrajnežev proti ameriškim silam. Nova premišljena strategija bi morala biti zato po mnenju mnogih bolj kot na krvavo bitko proti sovražniku osredotočena na razumevanje talibanske kulture, njihovega mišljenja in gospodarstva. Kritične analize torej kažejo, da je intenzivna in pozitivna propaganda operacije Muštarak namenjena predvsem javnosti in ne ocenjuje realno trenutnega stanja.
Mednarodna koalicija se je skoraj gotovo zavedala, da z napovedjo napada talibanov ne bo prestrašila, verjetno ni pričakovala, da bodo kar popadali na kolena in se predali brez boja. To so, konec koncev, skrajneži poudarjali iz dneva v dan. A strategija je bila delno uspešna, saj naj bi bil upor talibanov manjši od pričakovanega, Mardža pa naj bi bila že v zavezniških rokah.
A če želijo doseči cilj, ne smejo ponavljati napak iz preteklosti. Ena teh je, da so Natove sile z operacijami talibane navadno pregnale z večjih mest, niso pa preprečile njihovega nadzora na podeželju v tolikšni meri, da ne bi ovirali dokončanja pomembnih infrastrukturnih projektov. Zgodilo se je, da so zavezniki pregnali skrajneže z določenega območja, se nato umaknili in jim znova omogočili zasedbo nekdanjega ozemlja. Kar se bo dogajalo po koncu operacije Muštarak bo torej pomembnejše od tega, kar se dogaja med njo. Ključno vlogo bo odigrala afganistanska vojska, ki naj bi zapolnila praznino po odhodu tujih vojakov in poskrbela za vzpostavitev učinkovite, sposobne, nekoruptivne oblasti. A da bo ofenziva uspešna in bo pomenila preobrat v letošnjih operacijah proti talibanskim skrajnežem ter začetek stabilizacije Afganistana, bo treba upoštevati več dejavnikov in ne zgolj pozitivne kampanje.
Povzeto po članku „Afghanistan: Propaganda of the Deed“ (ISN ETH Zurich).
