Pomen palija in metropolije ter pravna opredelitev škofije

Cerkev na Slovenskem | 22.01.2010, 15:27

Konec novembra je bil za ljubljanskega metropolita imenovan nadškof dr. Anton Stres, ki bo iz rok papeža Benedikta XVI. junija letos najverjetneje prejel palij. Palij predstavlja vez metropolita z rimskim papežem in je znamenje metropolitove oblasti v cerkveni pokrajini.

Metropolita po imenovanju veže dolžnost prositi papeža za palij v treh mesecih po škofovskem posvečenju, v primeru, da je že posvečen, pa po prevzemu škofije. Palij more metropolit prejeti iz rok kardinala protodiakona, zanj pa lahko zaprosi tudi po pooblaščencu. Zunaj svoje cerkvene pokrajine palija ne sme nositi.

Palij je bil v stari Grčiji poseben plašč, ki so ga nosili predstavniki višjih slojev. V prvi Cerkvi je bil tak plašč posebno znamenje odlikovanja zaslužnih oseb. Danes je palij samo še ovratnica iz bele volne, široka nekako tri prste, pretkana s črnimi križi in s trakovoma, ki padata, eden po prsih, drugi po hrbtu. Prvotno je tak palij nosil samo papež, nato ga je začel podeljevati škofom kot znamenje odlike. Od 9. stoletja dalje so palije dobivali nadškofje, po liturgičnih reformah, ki so sledile II. vatikanskemu cerkvenemu zboru (1962–1965), pa dobijo palij samo nadškofje, ki so obenem tudi metropoliti. Metropoliti nosijo palij v mejah svoje cerkvene pokrajine pri slovesnejših opravilih.

Palije tkó iz volne jagnjet, ki jih na praznik sv. Neže (21. januarja) vsako leto blagoslovijo po pontifikalni maši v cerkvi Sv. Neže zunaj obzidja v Rimu. Papež jih na predvečer praznika sv. apostolov Petra in Pavla slovesno blagoslovi nad grobom sv. Petra v baziliki sv. Petra. Palije nato hranijo v posebni skrinjici v oltarju (konfesiji) nad grobom sv. Petra.

Palij je zunanje znamenje polnosti metropolitove službe in obenem izraz edinosti, ki metropolite povezuje s papežem in Apostolskim sedežem. Palij je vezan na osebo vsakega metropolita in ga morajo ob smrti metropolita položiti skupaj s truplom v grob.

V molitvi, s katero papež blagoslavlja nove palije, je nakazana simbolika palija. Palij je stkan iz ovčje volne in metropolita opozarja, da mora biti pastir, posnemovalec Dobrega pastirja Jezusa Kristusa (prim. Jn 10,1–21), ki je blodečo ovco nesel nazaj k drugim ovcam in je zanje dal tudi življenje. Metropolit naj bo kot pastir vedno skrben in buden, ozira naj se okrog, da mu katere ovce ne bi raztrgal volk. Ta del metropolitove obleke je simbol za oblačilo slave, ki je bo v večnosti deležen skupaj s svojimi ovcami.

Cerkvena pokrajina ali metropolija

Metropolit je predsednik cerkvene pokrajine (metropolije). Njegovi službi pripadajo dolžnosti in pravice, kot so: nadzor nad vero in disciplino v podrejenih škofijah, vizitacije ter izvrševanje obredov v celotni cerkveni pokrajini.

Cerkvena pokrajina predstavlja način organiziranja sosednjih delnih (krajevnih) Cerkva oziroma škofij v višje strukture po teritorialnem kriteriju, kot določa kan. 431 Zakonika cerkvenega prava (ZCP). Cerkvena pokrajina je ustanovljena z namenom pospeševanja skupne pastoralne dejavnosti sosednjih škofij. Samo vrhovna cerkvena oblast (Sveti sedež) ima po posvetovanju s škofi pravico ustanoviti, razpustiti ali obnoviti cerkveno pokrajino. Nosilca oblasti v njej sta pokrajinski cerkveni zbor in metropolit. Več cerkvenih pokrajin lahko sestavlja eno samo škofovsko konferenco.

V Cerkvi na Slovenskem imamo od 7. aprila 2006, dve metropoliji, ki jima predsedujeta metropolita: ljubljansko, ki jo sestavljajo ljubljanska nadškofija ter koprska in novomeška škofija z metropolitom nadškofom Stresom, in mariborsko, ki jo sestavljajo mariborska nadškofija ter celjska in murskosoboška škofija z metropolitom nadškofom Krambergerjem.

Pravna opredelitev škofije

»Škofija je del Božjega ljudstva, ki je škofu s sodelovanjem zbora duhovnikov zaupano v pastoralno skrb, tako da s tem, ko se oklepa svojega pastirja in ga ta po evangeliju in evharistiji zbira v Svetem Duhu, sestavlja delno Cerkev, v kateri resnično je in deluje ena, sveta, katoliška in apostolska Kristusova Cerkev« (Zakonik cerkvenega prava (ZCP),[1] kan. 369).

Vesoljna Cerkev se uresničuje, gradi, uteleša, konkretno izrazi v delnih Cerkva (škofijah), ki so ustanovljene na določenem ozemlju oziroma sredi konkretnega dela Božjega ljudstva, ki se nahaja znotraj določenega ozemlja ali kulturnega okolja. Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) je službo škofov opredelil kot, da so le-ti »vidno počelo in temelj edinosti v svojih delnih Cerkvah, ki so oblikovane po podobi vesoljne Cerkve. V njih in iz njih se sestoji ena in edina katoliška Cerkev« (C 23).[2]

Delne Cerkve ali škofije Zakonik cerkvenega prava podrobneje opredeljuje še v kanonih 368–374. Bistvena razsežnost življenja vernikov v župnijah, ki predstavljajo skupnost vernikov v škofijah, je zbiranje pri sv. evharistiji (sv. maši).

Božje ljudstvo, ki sestavlja škofijo, se opredeli z določenim ozemljem, tako da obsega vse vernike, ki bivajo na ozemlju. Kadar se zdi koristno, se po sodbi vrhovne cerkvene oblasti (Svetega sedeža) lahko ustanovi nove delne Cerkve, ki se razlikujejo po obredu vernikov ali iz drugega podobnega razloga.

Samo vrhovna cerkvena oblast ima pravico ustanoviti delne Cerkve in te po pravu postanejo pravne osebe. Škofija se razdeli na posamezne sestavne dele ali župnije. Župnija je določena, trajno ustanovljena skupnost vernikov v škofiji, za katero pod oblastjo krajevnega škofa (ordinarija) pastoralno skrbi župnik (prim. kann. 515–552 ZCP). Župnija je običajno ozemeljska enota in obsega vse vernike določenega ozemlja. Glede na obred, jezik, narodnost ali posebne potrebe pa škof lahko ustanovi tudi personalno župnijo. Zaradi pospeševanja pastoralne skrbi je mogoče več sosednjih župnij združiti v posebne pastoralne enote kot so dekanije.

V škofijah, v katere so škofje poslani preko kanoničnega poslanstva, ki jim ga zaupa papež, imajo ti polno pastoralno odgovornost v rednih zadevah, ki zadevajo zaupano jim delo Božjega ljudstva (prim. C 27).