Zgodovina ljubljanske (nad)škofije in ljubljanskih (nad)škofov
Cerkev na Slovenskem | 22.01.2010, 16:27
Pred nedeljsko umestitvijo novega ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Antona Stresa, je Tiskovni urad Slovenske škofovske konference na kratko predstavil ljubljansko nadškofijo. Prve želje po samostojni škofiji v avstrijskem delu oglejskega patriarhata so bile izražene v 13. stoletju.
Govorilo se je celo o prenosu pičenske škofije v Gornji Grad, a je vse ostalo le pri načrtu. Po ukinitvi svetne oblasti oglejskega patriarha leta 1420, ko so patriarhi prišli pod beneški vpliv, je vprašanje samostojne škofije v avstrijskem delu patriarhata znova postalo aktualno. Do premikov je prišlo kmalu po smrti zadnjega celjskega kneza Ulrika II. leta 1456.
Celjska dediščina je namreč prešla po dedni pogodbi na Habsburžane, Celjani pa so imeli patronat tudi nad več cerkvami in samostani, med drugim tudi nad benediktinskim samostanom v Gornjem Gradu. Dohodki le-tega pa so bili osnova cesarju Frideriku III., ko je 6. decembra 1461 ustanovil ljubljansko škofijo. Papež Pij II. (1458–1464) jo je kanonično potrdil 6. septembra 1462 ter njo in škofe čez štiri dni izvzel izpod patriarhove oblasti in jo podredil neposredno papežu. Cesar si je zase in za naslednike pridržal pravico imenovanja ljubljanskih škofov. Noben imenovani škof pa škofije ni mogel prevzeti, dokler ni bil potrjen tudi s strani papeža.
Naslednji pomemben dogodek v zgodovini ljubljanske škofije je ustanovitev nadškofije in metropolije leta 1787 pod cesarjem Jožefom II.
Tretji mejnik je bila 500. obletnica ustanovitve škofije, ko je papež Janez XXIII. (1958–1963) na prošnjo ljubljanskega stolnega kapitlja ljubljansko škofijo leta 1961 povzdignil v nadškofijo, škofa Antona Vovka pa povišal v nadškofa.
Zadnja prelomnica v zgodovini
Zadnja prelomnica v zgodovini ljubljanske nadškofije je bilo leto 1968, ko je papež Pavel VI. (1963–1978) obnovil oziroma ustanovil samostojno metropolijo oziroma cerkveno pokrajino s sedežem v Ljubljani in sufraganom v Mariboru.
Koliko je bilo ljubljanskih škofov?
Do sedaj se je na sedežu ljubljanske (nad)škofije zvrstilo 35 rednih in 14 pomožnih škofov. Ljubljanski škofje so bili poleg rednega delovanja v Cerkvi aktivni še na diplomatskem, vojaškem in političnem področju. Nekateri so bili v Notranji Avstriji celo državni namestniki. Soočali so se z aktualnimi družbeno-politični razmerami. Škof Tomaž Hren je bil znan tudi po tem, da je dobil dovoljenje za uporabo protestantskega Dalmatinovega prevoda Svetega pisma. Njegovi nasledniki so povečevali škofijsko posest in dohodke in bili graditelji cerkva, prve javne knjižnice (danes semeniška knjižnica v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani) in gradu na Goričanah. Bili so meceni za še danes pomembna dela (npr. škof Anton Alojzij Wolf (1824–1859) oziroma posredno škof Janez Zlatoust Pogačar (1875–1884) za Nemško-slovenski in Slovensko-nemški slovar in za celotni prevod Svetega pisma).
Nekateri ljubljanski škofje so bili škofje že drugod (npr. škof (Jakob) Viljem grof Leslie (1718–1727) je bil škof v Vacu na Ogrskem, škof Leopold Jožef grof Petazzi (1760–1772) pa v Trstu) ali pa so iz ljubljanskega prestola napredovali (škof Ferdinand (Franc) grof Kuenburg (1701–1711) v praškega nadškofa, škof Avguštin Gruber (1815–1823) v salzburškega nadškofa, škof Jakob Missia (1884–1898) v goriškega nadškofa in prvega slovenskega kardinala, nadškof Franc Rode (1997–2004) v prefekta Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja), prvi ljubljanski nadškof Mihael baron Brigido (1788–1806) pa je celo nazadoval v spisškega škofa.
Nekateri so bili najprej pomožni škofi in so kasneje postali rezidencialni škofi (npr. škof grof Karel Janez grof Herberstein (1772–1787), škof Gregorij Rožman (1930–1945), nadškof Anton Vovk (1945–1963), nadškof Jožef Pogačnik (1963–1980), nadškof Alojz Uran (2004–2010) in nadškof Anton Stres (2010–)). Med njimi so bili tudi domoljubi (npr. nadškof Anton Bonaventura Jeglič (1898–1930), ki je leta 1905 ustanovil prvo popolno slovensko gimnazijo in leta 1917 podprl Majniško deklaracijo).
Prirejeno po nagovoru Jureta Volčjaka ob otvoritvi razstave listin ljubljanskih škofov, Ljubljana, 18. maja 2004 ter kasneje tudi dopolnjeno.
Dodatne informacije o zgodovini Nadškofije Ljubljana s predstavitvijo dosedanjih (nad)škofov so dostopne na spletni strani http://lj.rkc.si/?id=8&fmod=0.
Zemljevid ljubljanske nadškofije
Župnije: Ljubljanska nadškofija ima od leta 2006, odkar se je od nje odcepila novomeška škofija, 233 teritorialnih župnij in eno personalno župnijo (bolniško), ki so povezane v 17 dekanij, le-te pa v štiri arhidiakonate. Od 1. januarja 2009 je zasedenih 199 teritorialnih župnij, 34 župnij pa je v soupravi. Župnije vodijo župniki.
Dekanije: Nadškofija je razdeljena na 17 dekanij (po abecednem redu): Cerknica, Domžale, Grosuplje, Kamnik, Kranj, Litija, Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Vič/Rakovnik, Radovljica, Ribnica, Šenčur, Škofja Loka, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Dekanije vodijo dekani.
Dekanije, ki so si krajevno blizu, se povezujejo v arhidiakonate, ki jih vodijo arhidiakoni:
- I. arhidiakonat sestavljajo dekanije: Ljubljana-Center, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Šentvid in Ljubljana-Vič/Rakovnik.
- II. arhidiakonat sestavljajo dekanije: Radovljica, Kranj, Šenčur, Tržič in Škofja Loka.
- III. arhidiakonat sestavljajo dekanije: Kamnik, Domžale, Litija in Zagorje.
- IV. arhidiakonat sestavljajo dekanije: Vrhnika, Cerknica, Ribnica in Grosuplje.
Povzeto po besedilu, ki so ga posredovali iz Pastoralne službe ljubljanske nadškofije.
Predstavitev nekaterih uradov, ki delujejo v okviru Nadškofije Ljubljana
Večina uradov, ki delujejo v okviru Nadškofije Ljubljana, se nahaja na Ciril–Metodovem trg 4 v Ljubljani. Glavna naloga nadškofovega kabineta je koordinacija obiskov duhovnikov in drugih gostov pri nadškofu ter korespondenca z domovino in tujino.
Nadškofa pri bogoslužjih in drugod spremlja nadškofijski tajnik, pri vodenju nadškofije pa mu pomaga generalni vikar. Na Ordinariatu sprejemajo ljudi, ki prihajajo na različne obiske in sestanke ter vodijo pisarne in tekoči arhiv.
Na Ekonomatu vodijo finance in župnijam nudijo strokovno pomoč pri gospodarskih zadevah.
V Pastoralno službo so poleg tajništva vključeni tudi naslednji uradi: Škofijski katehetski urad (ŠKU), Škofijski urad za družino (ŠUD) in Škofijski urad za laike (ŠUL). V Pastoralno službo sta vključena tudi Škofijski odbor za mladino (ŠOM), ki ima sedež na Jurčičevem trgu 2 in Škofijska univerzitetna pastorala (ŠUP), ki ima prostore na Poljanski cesti 4. Tajništvo Pastoralne službe zbira, arhivira in obdeluje podatke cerkvene statistike iz župnij v nadškofiji, pripravlja različne oblike permanentnega izobraževanja za duhovnike in laike (pastoralni tečaj, duhovniški seminar …) in izdaja publikacijo z naslovom Naša pastorala.
V Nadškofijskem arhivu, ki se nahaja na Krekovem trgu 1, zbirajo in urejajo arhivsko gradivo. Vsaka župnija letno oddaja poročila iz treh matičnih knjig: krstne, poročne in mrliške. Omogoča tudi knjižnično izposojo gradiva za obiskovalce (ki največkrat študirajo družinska debla ali podatke raziskujejo v znanstvene namene).
V pristojnost cerkvenega sodišča, ki ga vodi oficial, sodi vodenje postopkov za ugotavljanje ničnosti cerkvenega zakona. Za večino drugih postopkov so pristojna cerkvena sodišča v Rimu.
V Škofijski pastoralni knjižnici zbirajo starejše in tekoče književno in drugo tiskano gradivo, posebej pa tudi t. i. »zapuščine«. Duhovniki in nekateri drugi verniki po smrti knjižno gradivo zapustijo prav tej ustanovi, ki se nahaja na Poljanski cesti 4.
V Škofijski knjigarni prodajajo nabožno literaturo, liturgične obleke in liturgično posodo.
Prostori Škofijske Karitas Ljubljana se nahajajo na Poljanski cesti 2. Njeno poslanstvo je osredotočeno na zbiranje in razdeljevanje ter nudenje materialnih sredstev in druge vrste podpore pomoči potrebnim.
Na Dolničarjevi ulici 4 se nahaja Bogoslovno semenišče kot vzgojna ustanova za bodoče duhovnike. V semenišču je posebej znamenita in omembe vredna knjižnica.
V okviru nadškofije deluje tudi Stolni kapitelj, ki povezuje deset stolnih kanonikov. Posebej so odgovorni za vodenje bogoslužij in spovedovanje v stolnici sv. Nikolaja. Tam dvakrat tedensko tudi skupaj molijo molitveno bogoslužje.
