Nadškof Stres: Živimo v družbi, kjer vera ni več samoumevna

Cerkev na Slovenskem | 18.01.2010, 07:05

Novi ljubljanski nadškof Anton Stres se z zahvalno sveto mašo v celjski stolni cerkvi svetega Danijela poslovil od tamkajšnjih vernikov. „Ko sedaj po prvih zoranih brazdah na njivi celjske škofije odhajam – čeprav bom še nekaj tednov ali mogoče celo mesecev prihajal v škofijo kot njen apostolski administrator, dokler ne bo novi škof posvečen in bo prevzel škofijo v posest – bi rad pokazal na to Marijino zaupanje v Jezusa in na Jezusov pogum, ki zna začeti z malim številom učencev, ki zaradi neuspehov ne obupa in ki se zaveda pomembnosti dobre in potrpežljive vzgoje vsakega člana občestva,“ je dejal nadškof Stres.

Ljubljanski nadškof metropolit, msgr. dr. Anton Stres je v celjski stolnici v nagovoru sobratom duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter vsem vernikom poudaril, da živimo v družbi v kateri vera ni več samoumevna. „Tudi mi smo v teh treh letih in pol delali prve korake v postavitvi na noge nove celjske škofije. Seveda, nismo ustvarjali iz nič, gradili smo na stoletni zgodovini krščanske vere v naših krajih. Toda živimo v časih, ko za marsikaterega našega sodobnika ta zgodovina ni več temelj. Treba ga je postaviti na novo. Živimo v družbi in okolju, kjer vera ni več samoumevna,“ je izpostavil nadškof Stres.

Pridiga nadškofa Antona Stresa

Drage sestre in dragi bratje,

pred desetimi dnevi smo obhajali praznik Gospodovega razglašenja, Gospodovega razkritja, razodetja njegovega odrešenjskega poslanstva in božanstva. Temu je sledil pred tednom dni praznik Gospodovega krsta, ki prav tako vsebuje njegovo razodetje, da je Božji Sin. Tudi današnja nedelja z evangelijem o Jezusovem prvem čudežu v Kani Galilejski nadaljuje to Jezusovo razodevanje. V Kani Galilejski Jezus prvič pokaže učencem svojo moč, pokaže, da je več kakor človek. Razglašenje modrim z Vzhoda se tako nadaljuje na razglašenje ob Jordanu Janezovim učencem in končno na razglašenje peščici prvih Jezusovih učencev, saj se današnji evangelij zaključi s poročilom: »Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.« To je bil namen tega dogodka, ki je tudi v naši kulturi dokaj popularen, pa gre ravno zato prava vsebina in sporočilo največkrat mimo. To sporočilo in vsebina je vera Jezusovih učencev.

Pri tem dogodku sta dve okoliščini vredni posebne pozornosti.

Najprej posebna vloga Jezusove Matere Device Marije. Njena ljubeča pozornost je tukaj predstavljena kot odločilna. Njene besede: »Kar koli vam poreče, storite!« pa nas spominjajo na besede, ki so se ob Jezusovem krstu zaslišale iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte«. Jezusova Mati Marija torej povzema iste besede, ki jih je poprej izrekel njegov Oče. Predvsem pa je tukaj razvidna njena vera: učenci so začeli verovati, ko so videli znamenje, čudež, Marija je verovala že poprej, kajti drugače ne bi posegla vmes in se obrnila na svojega Sina. Njej, ki je zgled naše vere, čudež ni bil potreben.

Druga okoliščina pa je dan, na kateri se je to zgodilo. Na začetku evangelija je rečeno, da je to bilo tri dni zatem. Tri dni za čem? Tri dni po zbiranju prvih učencev. A to zbiranje je trajalo prav tako tri dni. Torej je to bilo na dan, ki ga danes imenujemo nedelja. Gostija v Kani je bila dan po soboti, v nedeljo, kar nakazuje tudi besedna zveza: tri dni potem, tretji dan. Tretji dan je dan vstajenja. Šest praznih vrčev, ki jih služabniki napolnijo z vodo, je šest delovnih dni, ki dobijo svoj zaključek, svoj blagoslov, svoje spremenjenje v nedeljo, na svatbi, ki tako že napoveduje gostijo ob evharistični mizi. V nedeljo ob evharistični mizi vsi mi kot Jezusovi sodelavci in učenci najdemo in utrjujemo svojo vero na priprošnjo in ob pomoči Matere Marije.

Končni Jezusov in Marijin cilj in dejanski sad vsega tega dogajanja na svatbi je torej vera – vera male peščice prvih učencev. Cilj je velik, zahteven: narediti iz te peščice ekipo, moštvo, trdno v sebi, ki bo postala žarišče gorečega, požrtvovalnega apostolskega, misijonarskega delovanja. Pot do zrele in osebne vere je bila še dolga. Bile so potrebne preizkušnje, številna nerazumevanja Jezusove besede, o katerih ravno Janez v svojem evangeliju tako rad pripoveduje, preizkušnja Jezusovega trpljenja in smrti, pa doživetje njegovega vstajenja in prihoda Svetega Duha. A začetek je bil tukaj, v Kani Galilejski. To je bil prvi korak, brez tega prvega tudi nadaljnjih ne bi bilo.

Jezusa ni motilo, da je imel ob sebi le nekaj mladih mož, ki so mu bili pripravljeni slediti. Tudi pozneje mu ni vzelo poguma, ko je opazil, da so omahovali in ga v najhujšem trenutku, celo zapustili. Vztrajal je in verjel: verjel je v svoje poslanstvo, verjel je, da je Oče z njim, verjel, da uresničuje Očetov načrt odrešenja in je zato verjel tudi v te svoje prve, čeprav omahljive prijatelje. Na koncu so prav oni postali kamni in stebri, na katerih je zgradil stavbo Cerkve, ki traja še danes.

Drage sestre in dragi bratje, dragi sobratje duhovniki, dragi prijatelji!

Tudi mi smo v teh treh letih in pol delali prve korake v postavitvi na noge nove celjske škofije. Seveda, nismo ustvarjali iz nič, gradili smo na stoletni zgodovini krščanske vere v naših krajih. Toda živimo v časih, ko za marsikaterega našega sodobnika ta zgodovina ni več temelj. Treba ga je postaviti na novo. Živimo v družbi in okolju, kjer vera ni več samoumevna, tako, kakor ni bilo samoumevno na svatbi v Kani Galilejski sprejeti Marijino naročilo: »Kar koli vam poreče, storite!« Potrebujemo ljudi, ki imajo tako močno vero kakor Marija, da bodo lahko druge usmerjali k Jezusu. Najprej pa moramo mi sami biti taki: ljudje močne in prepričljive vere in zaupanja v Jezusa.

Ko sedaj po prvih zoranih brazdah na njivi celjske škofije odhajam – čeprav bom še nekaj tednov ali mogoče celo mesecev prihajal v škofijo kot njen apostolski administrator, dokler ne bo novi škof posvečen in bo prevzel škofijo v posest – bi rad pokazal na to Marijino zaupanje v Jezusa in na Jezusov pogum, ki zna začeti z malim številom učencev, ki zaradi neuspehov ne obupa in ki se zaveda pomembnosti dobre in potrpežljive vzgoje vsakega člana občestva. V našem pastoralnem načrtu smo oblikovanje sodelavcev postavili na prvo mesto. A začeti moramo pri sebi. V letu duhovništva je prav, da se začenjamo zavedati tudi potrebe po lastnem nadaljnjem in trajnem oblikovanju in duhovnem, teološkem in pastoralnem poglabljanju naše vere in zaupanja v Jezusa in krepitvi našega sodelovanja, da bomo kakor Marija lahko ljudi usmerjali k Jezusu: »Karkoli vam poreče, storite!«

Besede slovesa sem napisal v pismu, ki ste ga prejeli in ki je bilo tudi objavljeno na spletni strani škofije. Ne bom ga sedaj ponavljal. Le tisto bi še rad dodal, kar je bilo včasih v navadi reči ob slovesu: »Pa nič ne zamerite!« Prosim za odpuščanje, če sem koga tako ali drugače prizadel. Ni bilo namerno. Jaz s svoje strani nimam nikomur nič odpustiti. Hvala vam za vso prijaznost in pripravljenost na sodelovanje. Če bomo znali biti povezani in sodelovati z Jezusom, z Devico Marijo in v Cerkvi med seboj, ne bo nič pretežko. Amen.