Nadškof Stres: Nisem skrival, da težko odhajam iz Celja

Cerkev na Slovenskem | 17.01.2010, 00:20

Prvi celjski škof Anton Stres je ob slovesu in odhodu na novo mesto svojega pastirskega delovanja napisal pismo vsem duhovnikom, redovnikom, redovnicam in vernikom celjske škofije. Med drugim je poudaril, da po novem imenovanju ni skrival, da težko odhaja iz Celja. „Kljub jasnemu spoznanju v glavi si srce še vedno lasti svojo besedo. To je beseda tiste pripadnosti in bližine, ki se porodi ob skupnem oranju ledine in polaganju temeljev. Začetek ima svoj poseben čar kakor vsako očetovstvo in materinstvo. To jemljem kot milost, ki mi je bila dana, da sem smel skupaj z vami vsemi zastavljati prve brazde na njivi samostojne celjske škofije.“ Zahvalna sveta maša nadškofa Stresa bo v celjski stolnici danes v nedeljo ob 15. uri.

Kdo je Anton Stres

Nadškof Anton Stres se je rodil 15. decembra 1942 v Donački gori v župniji Rogatec. Prva štiri leta je osnovno šolo obiskoval v Donački gori, štiri leta nižje gimnazije pa v Rogaški Slatini. Srednjo šolo je obiskoval na Interdijecezanski srednji školi za spremanje svećenika u Zagrebu, kjer je leta 1962 maturiral. V letih 1962 in 1963 je v Ohridu v Makedoniji služil vojaški rok. Dne 22. avgusta 1960 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov v Beogradu. Leta 1963 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kjer je končal tri letnike. Študij je jeseni leta 1966 nadaljeval na teološki fakulteti pariškega Katoliškega inštituta (Institut Catholique de Paris). Tam je leta 1969 opravil licenciat iz teologije, magisterij iz filozofije pa na Filozofski fakulteti istega inštituta leta 1972. Dne 1. oktobra 1974 je doktoriral iz teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani z disertacijo z naslovom Razvoj marksističnega pojmovanja religije v povojni Jugoslaviji, dne 30. novembra 1984 pa je doktoriral tudi iz filozofije na že omenjenem Katoliške inštitutu v Parizu z disertacijo z naslovom Pojem svobode pri Heglu in prevzem tega pojma pri Marxu.

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) ga je 13. maja 2000 imenoval za ptujskega naslovnega in mariborskega pomožnega škofa. V škofa je bil v mariborski stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika posvečen 24. junija 2000. Za škofovsko geslo si je izbral geslo: »Vse zaradi evangelija,« ki povzema citat apostola Pavla: »Vse delam zaradi evangelija.« (prim. 1 Kor 9,23)

Ob ustanovitvi novih škofij v Cerkvi na Slovenskem dne 7. aprila 2006 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za prvega škofa novoustanovljene celjske škofije. Za njenega škofa je bil umeščen 21. maja 2006 v Celju. 31. januarja letos je bil imenovan za nadškofa koadjutorja Nadškofije Maribor. Od imenovanja za nadškofa koadjutorja je opravljal tudi vlogo apostolskega administratorja Škofije Celje.

Pismo ljubljanskega nadškofa Antona Stresa objavljamo v celoti

Dragi sobratje duhovniki,

redovnice in redovniki,

dragi verniki,

dragi bratje in sestre!

Ko sem pred leti moral dati pravi smisel temeljiti spremembi življenja, ki je nastopila, ko me je Sveti oče prestavil iz službe dekana teološke fakultete v službo pomožnega škofa v Mariboru, sem ga našel v besedah apostola Pavla: »Vse delam zaradi evangelija« (1 Kor 9,23). V istem duhu služenja evangeliju, v duhu služenja Božjemu kraljestvu med nami, doživljam sedaj slovo od mlade celjske škofije, iz katere ne odhajam v Maribor, kakor je bilo najprej mišljeno, ampak v glavno mesto Ljubljano. Če si človek reče: »Vse zaradi evangelija«, potem pomeni to brezpogojno pokorščino, pokorščino potrebam Božjega kraljestva med nami. To je smisel naše duhovniške neporočenosti in naše obljube pokorščine.

Čeprav ostajam do imenovanja novega celjskega škofa še naprej apostolski administrator celjske škofije, se bom moral s prevzemom ljubljanske nadškofije preseliti v Ljubljano. Verjamem, da bo Sveti sedež z imenovanjem novega celjskega škofa pohitel. Do tedaj pa mi bo pri upravljanju celjske škofije pomagal dosedanji generalni vikar msgr. Jože Kužnik kot moj delegat z vsemi pooblastili.

Nisem skrival, da težko odhajam iz Celja, četudi vem, da tako mora biti. Kljub jasnemu spoznanju v glavi si srce še vedno lasti svojo besedo. To je beseda tiste pripadnosti in bližine, ki se porodi ob skupnem oranju ledine in polaganju temeljev. Začetek ima svoj poseben čar kakor vsako očetovstvo in materinstvo. To jemljem kot milost, ki mi je bila dana, da sem smel skupaj z vami vsemi zastavljati prve brazde na njivi samostojne celjske škofije.

Od vsega začetka sem čutil, da nisem sam, da smo vsi skupaj pripravljeni vzeti nase vse naloge, ki nam jih je zaupal sveti oče, ko je ponovno ustanovil škofijo v Celju in nam tako naložil skrb in odgovornost za rast Božjega kraljestva med nami danes in v prihodnje. Obrise teh naših prednostnih nalog smo si začrtali v našem škofijskem pastoralnem načrtu, ki ste ga nato povzeli in še bolj na drobno določili v vaših župnijskih pastoralnih načrtih. Tako se je še močneje začelo krepiti sodelovanje v škofiji, ki ga bo treba nadaljevati, da bo škofija vedno bolj postajala »dinamično, povezano in misijonarsko goreče krščansko občestvo«, kakor smo zapisali v naš škofijski pastoralni načrt, da bo občestvo, v katerem bo vsak katoličan čutil: »Škofija, župnija, to sem tudi jaz!« Od slovesu bi se Vam rad zahvalil za vso vašo pripravljenost, za vaše razumevanje, za vašo podporo in za vaše sodelovanje.

Ravno v Celju sem posebno močno začutil, kako velikodušne duhovnike in vernike imamo. To je moč in sila Svetega Duha, zaradi katere lahko naredimo veliko več, kakor včasih menimo. Hvala vam za to izkušnjo, ki je najbolj dragoceno darilo, ki ga jemljem s seboj na novo in še bolj prostrano področje svojega delovanja. Zahvaljujem se vsem, ki posebej sodelujete v različnih dejavnostih v škofiji in po župnijah: najprej duhovniki, župniki in kaplani, redovniki in redovnice, člani župnijskih in dekanijskih pastoralnih svetov, kateheti in katehistinje, animatorji in moderatorji različnih pastoralnih, mladinskih in duhovnih gibanj, člani svetopisemskih in zakonskih skupin, družinskih gibanj in molitvenih združenj, ključarji in člani gospodarskih svetov, cerkovniki, člani pevskih zborov ali ministranti ter vsi, ki skrbite za lepoto in dostojanstvo bogoslužnih prostorov in samega bogoslužja. Hvala vam!

Ko smo v nedeljo, 21. maja 2006, na Glavnem trgu v Celju razglasili novo celjsko škofijo, sem vsem, ki smo stali pred nalogo, da škofijo postavimo na noge, zaželel tri notranje drže: zaupanje, sodelovanje in veselje.

Najprej zaupanje v božjo pomoč, saj pri svojih nalogah v svetu nismo sami, saj delo za Božje kraljestvo med nami ni naš podvig, ampak je Božje delo. Zaupamo, ker je z nami Gospod. Na drugo mesto sem postavil sodelovanje, da bi vsi radi sodelovali v smislu tistega reka: Vsi za enega, eden za vse! In končno naj vse poteka v veselju in ponosu, da smo in smemo biti kristjani. Po treh letih in pol naših skupnih prizadevanj sem še bolj prepričan, da so nam zaupanje, sodelovanje in veselje nujno potrebni za uspešno delo nove evangelizacije v mladi celjski škofiji kakor tudi seveda povsod drugod.

Na priprošnjo sv. Maksimilijana, sv. Eme in blaženega Antona Martina Slomška naj Bog še naprej blagoslavlja mlado celjsko škofijo.

Anton Stres, ljubljanski nadškof metropolit in apostolski administrator celjske škofije